Špartansko vzgajan in obsojen
naj bi za takšno življenje bil odrejen,
a v njemu nežnost in srcu krik,
uprl se je za tovrstni lik.

Stroga šola, starš oficir
južnjaška manira, ostrih manir,
a sin v globini svojega duha
je nosil težave tega sveta.

Kje si?
Si spraševal me
še ne dolgo tega
in z nasmehom
sem sprejela igro to
smejala sem se
jutru dneva
bilo mi je tako lepo.

In zdaj?
Sprašuješ drugo
dekle?

Ponovno me razveseljuje
mlado brstje
že zjutraj poslušam
petje ptic
in znova se vzdigujejo mi prsi
v radosti sonca božajočega
nam mlado prst.

In glej, ponovno
se prebudi mi slaba vest
nekje globoko v duši
saj sonce jutranje
spomin obudi
na tvoje oči, obsijane
z zlatim sijem
kdaj že, kje že
tako davno tega
se trenutek je srečni
za vedno nastanil
nekje v meni.

Sam sem… Čisto sam… Samota me daje… Ne vem več kam…  Ali si tu sonce?Sonce kje si?!?A žal v tej temni noči…Sonca ob meni več ni.

Sam sem…

Čisto sam… 

Samota me daje… 

Ne vem več kam…  

Ali si tu sonce?
Sonce kje si?!?

A žal v tej temni noči…

Sonca ob meni več ni.

Češnja je oblekla
nedolžno belino.
Nje sijaj prebada
žarke pomladi.

Ta bel cvet
neumorno lovi
tisoče oči, poglede,
hlastajoče po lepoti!

Za nameček,
nikakor kič!,
sonce sij doda.

Nemir me v miru vznemirja
lenost nalaga skrbi,
a jaz bi vsega po malo,
le naj mi življenje kipi.

V mislih se oziram po svetu
vidim trenja, nervozne ljudi,
novost razburja mirujoče,
čeprav ona oživlja budi.

Nudi nove zamisli
kot burja vse prevetri,
v tem času se kreše mišljenje,
zopet nas vojna redči.

Pozdravljam te, dišava mojega življenja stopi z mano na to rdečo in zeleno pot bodi moja zvezda, moj široki plašč ščiti me s svetlobo svojih misli ljubi me z ognjem svojih ledij bodi moj drugi jaz, moja skrita celina Dajva, srečajva se na isti celini začiniva drug drugemu življenje s strastjo opasajva si ledja bodiva skrivna iskalca novih poti navdušena stvarnika toplih misli zavita v isti rdeči, vroči plašč

realno se prepleta z nerealnim vendar obstoj teži k preživetju dveh teles po nadaljevanju vrste ne bežita in ne mižita s solzo v očeh spremljata propad vašega vzorčnega sistem katerega del sta po vaši krivdi -držim te mala ko malček v meni odkriva greh družbe- obstoj je fraza pogojena z denarno vrednostjo spranih možganov

Ustvarjam iz sebe dodatke življenja
izrojen iz Boga rojujem Boga,
tu sem na zemlji že mnoga življenja,
dvigujem si raven Njegovih želja.

Vsako razdobje nosi resnico
vedno manj boš telesu vdan,
v slehernem umu se širi spoznanje,
da si vesolju le kot duša zaznan.

Telo potencira bol padcev vse jače
da se ne ponavlja misel moči,
brez  modrosti ne najdeš poštenja,
zato ne ustvarjaj dve sorti ljudi.

Za
pretirano
uslužnostjo
se
klečeplazi
praznost.

Ni me in ne obstajam.
Vidite le sledi
mojih bivših oči,
le stotinke večnosti,
le dotik neskončnosti,
vidite utrujene dlani...

Nekje sem izgubila tisto malo besed
nekje v tišini
ne najdem mere,
niti let,
le spomine.

Mogoče so predaleč
tiste sanje o svobodi,
o vetru na robu obzorja,

O ptici, ki pluje čez morja,
o času, ki nima sledi
le nariše tanko črto čez oči.

Pisala je dnevnik; bolj kot vse knjige,
bolj kot vsa svetovna literatura,
me je mikala ta njena brošura,
ta njen zvezčič poln srčne intrige.

Tam so bile njene želje in brige,
tam njena skrivnost, sanje, avantura
in sleherna srečna, nesrečna ura,
ki ji v mladosti nihče ne uide.

Tam je, nenazadnje, moralo stati
ime, ki zanj ji je gorelo srce,
ki zanj bi dala kri, življenje, dušo,

Do lastnega pekla se pride
po blagi poti navzdol,
jemlješ in kradeš dobrine,
nikdar nimaš vsega dovolj.

Prihodnost se lepa obeta
kot oljni madež na vodi lebdiš
in ravno udobno nameščen,
si pretežak, da na njej vzdržiš.

Je prišel čas melanholije
zavzela žalost je srce,
resnica pred dva tisoč leti
obiskala nas je zopet vse.

Toliko bolj smo obteženi,
ker radosti, da skoraj ni,
povsod pomanjkanja, nesreče
nestrpnost se med nas budi.

Izgubljena v nemiru
v sanjah srca
lastna duša
mi spati ne da,
ne znam več naprej,
srca kot da ni
nočem nazaj
ker modra
tam si ti.

Navzven obrnjene oči imamo
ne vidimo notranji svet,
izgradili smo cerkva veliko,
zaprli v njih smo lasten med.

Tja prihajamo občasno
priliznjeno na svoj obred,
poslušamo duhovne misli,
še bolj na svoj bogat obed.

Se bo sestala vsa družina
bežeč od hladnih božjih tal,
bo lažje si natovorila,
meso nedolžnih svinjskih pleč.

Odgrnil sem zaveso odra
na katerem sam živim,
pred mano mnogo gledajočih
čaka naj jih obudim.

Ogrnil plašč sem si nevidni,
ki mi je dal odsev luči,
z nebes so žarki prihiteli,
besede dale so moči.

To kar nosite v sebi
je pomanjšano vesolje,
čuvajte osnovni red,
telo le vidno je skalovje.