V svetu pretrgane mavrice
ni nikakršnih senc
v moji duši
tako ranjeni in krvaveči
počasi vzhaja sonce.

V svetu prostranih vrtov
ni več dvoma
v mojem srcu
še vedno preklanem
se nejasno kaže mavrica.

Ovila bi roke,
okrog tvojih misli.
Zarila bi noge
v tvojo puščavo.
Iskala bi smisel
v tvoji tišini.
Nosila bi breme
tvojega dela.
Verjela bi v naju,
s kožo objeta.

Iskanje poti,
bežanje pred sabo.
Surove besede,
namišljene zgodbe,
odsevi črepinj.

Telo krčevito,
skrito v temi.
Pogledi dvoumni,
napačni koraki,
s peskom zasute besede.

sčasoma

ne bo več glasov
niti rok
ki bi se še zajele
pa tudi ne dovolj zemlje

da bi jih lahko povsem preplastila

Zanimivo,
morda žalostno,
neprepričljivo
in izmišljeno?

Pričakovanje preveliko,
naivnost brez meja.
Naivnost z razliko,
beseda ve izda.

Jezik za zobmi,
toba, v besedi je moč.
Prisluhniva tišini,
naj sklene se obroč.

Neskončno hrepenenje,
ki me vso prevzame,
da neizprosna bolečina v duši,
vztraja in ne mine.
Vsak vdih, spoznanje neizbežnosti,
ki omrtviči moje telo.
Misel, oblegana z vseh strani!
Zadržana, uničena, poteptana.
Vdih, samo do stisnjenega srca!

včasih jo nemo gledam
sprašujem
ko se bosa prestopam

na ošiljenem kamnu
zaplešem
na konicah vseh misli

se vkopljem v temo
osvajam
njihov pogled v meni

In odmevam.
Odmevam.
Evam.

Jutranja ura,
mesto budi.
Sončni žarki,
mehčajo asfalt.

Na sivem balkonu,
ženska miži.
Tihi mir,
blešči ji v oči.

Ko prvič sem slišala
tvoj glas,
nekaj se je premaknilo.
Usta so se razvezala,
govorila, da
naredila bi vtis,
odtis.
Pustil si nekaj,
majhnega, tako dragocenega.
Besede ne zmorejo tja,
kamor si prispel ti.

Zebe me,
prezebla sem.

Tujka sem,
to ni moje telo,
primi me!
Kje je oltar darovanja,
da ne okamenim
za zmeraj.

Moja teža je velika,
kot črna je na steni slika.

Slutim v daljavi luč -
izmika se,
v sebi slišim trušč.

Prošnje jokajoče so prevara,
ki utrujajo ude mi napete.

V globini srca,
spet nevihta igra.
Iz ust želijo privreti besede,
ki podarile bi tvoj kruh.

A počasi mesiš testo.
Vsaka vdolbina,
je nova stopinja,
v gmoti skorje življenja.

Čolnič zadel je ob čeri,
nemočna lovim zrak.
Brodolomka na obali,
ovita sem v zvok narave.
Pozorna sem na vsak drsljaj.
Veter se igra z lasmi,
pljuča dihajo na glas,
sol se lepi na telo.

Moj Angel
ti sije lepota
od znotraj in od zunaj
od zgoraj in od spodaj
od spredaj in od zadaj
te poljubljam
Tvoj Lucifer

Malo oguljena misel ožuljena rabi reset.
Jo peljem z labodi na sonček ob vodi svobodo ujet.

Ob vetrcu rečnem in vonju poletnem
srce se potihem smeji:
z vsakim korakom je zrak bolj mehak 
in utrip se lahkotnejši zdi.

In končno sem srečna, da sem lahko jaz
in da sem samo jaz, nasmejani obraz.
Tu daleč od doma sem najbolj domà,
brez tesnih okvirjev svobodna gospa.

Z vetrom se dviga,na vetru potuje, v vetru poje to pesem. Z vetrom poplesuje, veselo mlada Ajda, ko njeno srce v melodiji pozvanja.

In nekdo, nekje, čuti Ajdo v vetru,
ta nekdo, nekje, čuti nje dotik.    
In nekdo, nekje, vidi jo v sanjah,   
ta nekdo, nekje, zasluti še njen dih.

Dvigajo se tiho njene male sanje,
dvigajo se tiho, a goreče          
in o ljubezni sanja mala ajda,
o ljubezni, ki v vetru pozvanja.

Čisto nežno, ga  pogleda mala Ajda.
Ko njeno ga srce v melodiji - nagovarja.

Kot mačka se giblješ,
prefinjeno, neslišno, pa vendar opazno...
Kot mačka, čakaš na priložnost,da
mi zasadiš kremplje v poten hrbet...
Kot mačka si spretna, četudi včasih na videz izgubljena, vedno pristaneš na nogah...
Kot mačka z vzdignjenim repom greš vstran, a prideš nazaj, ker veš kdo te najbolje nahrani...
Nič; "Muca Maca"...
Vzel si te bom kot mačko, in ugriznil v tvoj odišavljen vrat ...
Zlomil ti bom osem src, pesjanar nisem, zadnje bom pustil...

Včasih imam občutek, da sem čisto, čisto sama. Da ga ni človeka na svetu, ki lahko bi ga imela rada. Včasih imam občutek, da sem drugačna in nevredna, da sem majhna in nevidna in grozno nevedna.

Izvrstno, dr. Mengele, pošiljka je prispela;
malo griže, predvsem tam niže, ... izmeček, pridi bliže!

Poizkus 1845 A: dopamin!
... na, pa bova videla, kako bo zdaj fin!
CRK CRK
... apliciranje končano ...
... truplo je podano ...
Ni skrbeti, dr. Mengele, ne bo nehalo smrdeti,
glej jih, kakšni so, presneti!