Se krivo poželenje
sprevrglo je v strast,
postal je sam svoj suženj,
na lasten ukaz.

S pohlepnimi koraki
si osvajal je srce,
dokler si ni podjarmil,
od Boga dane mu želje.

Postal je trd kot gora
iz kamna in ledu,
podjarmil je ubožne
brez milosti , strahu.

Ne vem, morda je kriv obraz.
Preveč je daleč od oči,
preveč pred tujimi stvarmi...

morda je kriv poraz.

Sijoč v ogledalu,
drugače mraz.

Morda sem kriva jaz.
In strah,
ki tihotapi se v moj čas...

Daj Bog, da se oženem!
Že bratje vsi poženen,
že sestre pomožene,
le jaz, le jaz brez žene!

Kako je pa to hudo,
kako je pa to bridko,
o mati, k sem brez neveste,
tega vi pak ne veste!

Že voda v grlo teče,
že kuzla v rit mi skače
in, če ji ne utečem,
bom strgane mel hlače.

Osebno izpovedna, oprta
na lastno tragiko, na zrak
in od solz že vsa razžrta,
kot kakšen zapuščen vodnjak!

Kakor cunje preperele,
ki jih zimski veter para,
ti zmrzuje cele dneve
v glavi in se stara.

In čaka, da jo kdo odreši,
da se skobaca iz bede,
se natisne, razobesi
in ljudem v srce usede.

Drevesa v parku na jesenski dan
z uvelim listjem, ki lahno šumi,
prekrivajo osamljene poti.

In ribnik, ki ga je vedno manj,
kakor trohneči prt se zdi,
mrtvaški prt ves od krvi,

ki ga jesen polaga nanj,
kot mati, ki pod njim leži
ji sin ubit in mu iz ran

odteka črna, gosta kri!

bralci zurnala 
se zibljejo 
kot boksarske vreče
ko jutro na ulici medlo umre
in nekaterim ugasne življenska sila
drugim pa prinese žurnal
splezam na balkon,pozvonim in utrujeno
ozrem,
kot da bi se kdo ozrl, da v slovo pokima
cankarju, ali; jehovcem
če bi ulica zlomila čas
in ona
kot nalašč na koncu ulice
pa rečem: ej bratec elliot
evo ti žurnal

Napisati čisto preprosto,
da zbeži mimo oči
in naredi le kapljo iz sledi,

napisati srhljivo iskreno,
kar je gib brez moči
in zaveže utrujene dlani.

Jutranje sonce mi cvre kožo.
Ptice mi žrejo živce.
Na nočni omarici se bohotita prah in
pajčevina.

Oblečem se.

Stopam po ozkih ulicah in
globoko vdihujem smrdljiv zrak.
Ljudje me dušijo.
Oblaki me posiljujejo s svojo lepoto.
V bradi so se mi zaredile mušice.

V tem svetu vsemogočih silnic
človek išče svojo prvinskost,
telo ga vabi na eno stran,
notranjost vonjaš kot cvet nepoznan.

Kam se ozrem, povsod epigrami
nikogar še ni nekrolog oživel,
kdor gre za telesom, ne vidi srca,
povsod te v krempljih ta dvojnost ima.

I.

Letiš. Zavpijem, stoj. 

Obstani tak pred menoj.
Naj v zraku te začutim.

Bodi tu, daj mi smisel,
tiho mi ostvari upe, da sanjam dalje.

Sanjam dalje.

Jutranja rosa naju je hladila,
a misli so se radostile,
izpolnila sva si srčno željo,
cvetlice naju so gostile.

Nebo se potopilo vame
z vdihi srkam vse spomine,
čutim notranje spremembe,
sproščenost sil na te miline.

Prežet od blagosti dajanja
ostalo bo za vedno v meni,
tega ne moreš pozabiti,
to so kot zemeljski pomniki.

Kot bel oblak,
zaplavala je pesem po nebesnem svodu,
objeta v verzih modrega neba sprehodu,
prebuja se ljubezen, gorske lepotice,
s soncem obsijane griči,
razigrane so zapele ptice.

Neba modrino,
so objeli sončni žarki, spev ptic žgolenje,
polepšale vsakdanjik nam življenje
nebesni svod jim kaže pot,
narava prebudila se, v besedah, verzih vseh lepot.

po Johnu Keatsu

Precej sem starih filmov že poznal
in mnogo dobrih sem že videl vmes,
bil kinotek obiskovalec zvest,
kjer mnog dragulj sem črnobel spoznal.
Pogosto me ta žanr je prevzel,
ki mu odločni je John Wayne prvak,
a nikdar mi še ni bil tako drag,
ko sem si Rdečo Reko v barvah snel.
Bilo mi je, kot gledal bi v nebo,
ko se na njem pojavi lep komet,
bil kot otrok sem, ki mu je oko
nedolžno uzrlo mavrico in svet,
ki onstran tega se obzorja pne
in, kjer kot v pravljici žive ljudje.

Slikarjev dandanašnjih umetnije,
Iz vseh mogočih izmov spakedrane:
Morbidna platna, polna saj in slame,
Ogromne rjuhe, žolte od scaline,

Nad štafelaji stresene pomije,
Umetne mase z brenerjem ožgane;
Jadra, škrlatna od krvi, membrane,
Ure, skratka vso zmes te modernije

Goreti videl v snu sem na grmadi.
Ob tem kresu čudnem stal sem in strmel
V ogenj, kar tvoja platna tam uzrem

tebe kamen sem  izbrala

hladen si in mrtev
nič ne čutiš
tebi dala bom del duše
moje duše,
da jo vsrkaš vase

lažje jo boš nosil

Je stala včeraj na robu poti
ji ni bilo do izraza lastne krvi.
Se spraševala je kdo ob njej greši,
se spraševala je zakaj trpi.

Našla miru ni v besedah ne v drugih,
sanjala o mrtvih je, slepih in gluhih,
duhovi so spletali kitke ji zlate,
ji venomer kazali obraze oglate.

Črna ji ura življenje je bila
svobodni je ptici odrezala krila
v obupu je plavala,iskala resnico
na koncu se z mosta igrala je ptico.