Narava se prebuja
jaz pa še kar spim
mislim da zamujam
to česar ne dož´vim

zunaj je pomlad
znotraj mrzla zima
tako kot ponavad´
v men´ ta stvar ne štima

ni nikol´ pomladi
ni nikol´ poletja
prazni so nasadi
brez cvetja

Z lažjo prelagam odgovornost
za obstoj lahkotnih dni,
kupujem čas, a za koga,
Damoklejev meč že visi.

Ponarejal sem svobodo misli
v neiskrenosti in laži,
iskal sem preko njih lastnosti,
ki bi dvignile me nad ljudi.

Kopičile so se kot rože
bližnjih travniških poljan,
a jaz že v vse hujših škripcih,
čakam plaz resnice vsak dan.

Pomagati
naravi
ne pomeni
delati
proti njej.

V mrak so oživele svetilke.
V soju luči prisluhnem v noč,
hrumenju avtomobilov v mestu,
zvokom cerkvenih zvonov na vasi.
Ljudi kot da jih ni, vsi nekam hitijo.
morda da jih noč posrka v sebe.
Slišim le cviljenje gum, lajanje psov.

Povejo vse, čeprav molčiš.
Na trenutke se zaiskrijo,
lica prevzame nasmeh,
potem pa se spremenijo.

Postanejo vprašujoče,
negotove, kot bi vprašale,
je kaj narobe, čakajo odgovor,
iskrice kot da je ni več...

Toda moja roka v tvojih laseh,
moj dotik, pogled v tvoje oči
kakokar da so oživele,
ko me spet osvajajo s pogledom.

Tako majhen, vendar ni,
le drugi hočejo takšnega,
človečka, ki je pričakoval,
upal v zakone, ki postajajo,
so že postali blede črke.

Ima pravico do dela, plačila,
svetle prihodnosti, življenja,
vse pa se mu spreminja v moro,
ko roti, joče, želi kar mu pripada,
a njegove solze topijo le kamen.

Za te solze je neobčutljivo srce,
srce tistih, ki jim je namenjeno,
saj imajo človečka za predmet,
za igračko, sprenevedanje, za igro,
z njegovo usodo, prihodnostjo.

Denis je vedno oboževal morje. Morje, to neskončnost, to skrivnostnost. To morje je večno in obstaja, odkar obstaja zemlja. Mirnost ali viharnost ga  vzburjata vsaka na svoj način. Morje je pravzaprav glasba, v kateri se mešajo različni stavki kakor v simfonijah. Tu najdeš vse glasove, od mirnih stavkov, komaj zaznavnih, najdeš vihravost, čustvenost in strastnost, najdeš tudi pavze in poudarke. Predvsem pa najdeš globino, ker glasba brez globine ni nič, je le plehkost in minljiva zabava. Morje ima globino in skrivnostnost … globine so neizmerljive. Tu prednjačijo oceani brez konca in zaključka, tako kakor teče življenje, ki se večno ponavlja in vrača; pravzaprav le v drugih preoblekah kot večni pustni karneval, včasih grotesken, včasih vesel in radoživ, včasih tragičen in melodramatičen.

Ni toliko križišč na svetu
kot jih um ima,
v njem se variant prepleta,
koliko intelekta si vsak zazna.

Neodločnost je najhujša
z njo prav nič ne pridobiš,
povleče um se na začetek,
iz strahu prav malo doživiš.

Trmasti um je avtocesta
kompromisov ne pozna,
njegov ego ne dopušča,
v križišču prednost drugega.

Sem atom plute.
Ne da se me razbiti,
ne potopiti.
Z mislijo me prerežeš.
Odplavam na odprto.

Sanjariš, pokopalo te bo.
Ko se zbudiš,
boš že med angeljčki,
tam boš sanjal še in še...

Pa saj tudi on sanjari,
me vidi med angeljčki.
Kako ve, mu ta ideja,
sanjari tudi on, vem.

In če nekateri sanjarijo,
sanjajo o plačah, toplem obroku,
drugi o novem avtomobilu.
nekateri tudi o kreditih...

Veš, obljubil si mi.
Pričakujem preveč, nemogoče ?
Skoraj vsi jih že imajo.
Takšne kratkodlake, čistokrvne.
Verjamem, da boš držal besedo.

Bom držal besedo,
Toda obljubi mi še ti,
čeprav se čudno sliši, zdi,
da ga boš včasih nahranila, čistila,
na sprehode z njim hodila.

Sanje ujete v resničnost, vpete kot konj v kočijo,vlečejo za sabo sedanjost in ji dajejo čarovnijo. Težek je tovor življenja po tej poti hrepenenja. Ni omejitev, ni zakonov ali usmeritev. tisoč poti a le ena pravilna rešitev.

O ponižnosti so mati nas učil
kako naj zemeljsko težino nosimo,
upognjene so tudi naše misli,
zravnati kot da se ne moremo.

Kje je ponos Triglava tu med nami,
če ne vemô kaj je dobro za vse nas,
sedaj smo zopet sluge vsi med sabo,
dokler ne bo prišel s pepelom novi čas.

Ogledujem si naravo to slovensko
kipi od želje imeti nad seboj,
človeka Jezusa resnice po imenu,
ki bi ji dal in vsem nam Njegov obraz.

Po dolgem času
se spet odpravim v edini lokal v našem mestu,
kjer so cene še bolj slovenske kot evropske in kamor
policija le redko zahaja.

Ko se spustim v polmrak kleti, vame udarijo
alkohol, znoj, težki parfumi in pohotnost
kombinirana s provincialnim ljubosumjem.
Počasi se prebijam do ovalnega šanka,
sami neznani obrazi, skoraj vsi omamljeni, skoraj vsi nasmejani.

Na postelji sedita
in igrata remi

on ves resen ureja karte
v lestvice in pare

ona ima tresoče roke
in zabuhla lica
po temenih uhajajo solze

on dvigne pogled
ji popravi premočen pramen
las s čela
nameša novo rundo

V času svojega življenja
iščem svoj notranji glas,
sem zmes zmede in nasprotij,
ki ga odpira večni čas.

Izbrisan je v tem življenju
kompas mojega srca,
na poti sem k odkritju 
metafizičnih želja.

Ne bavim se z regresijo
doživetih davnih let,
saj se skozi moj karakter
odpira neki novi svet.

Dragi prijatelj, ne misli da misliš,
kot morda misliš, da si vseved.
V tebi so skriti premnogi jezovi,
preko njih se preliva nešteto besed,
a tolmuni so izrečéni domovi,
ti domovi so seme premnogih želja
in več toplih besed, ko boš vnašal,
toliko v tebi, božja iskra velja.
Pogled mi  meglena področja razkriva,
ne tista, ki jih prikaže oko,
pač pa nevidna v srčnih prekatih,
ki jih redko kdo vidi, zato živimo težko.

Kdo si ti Princesa, ki prikradla se je kot noč v dan? En sam pogleda vate, zapolnil je srce z novo energijo,ki je nisem vedel poznati. En sam dotik vživi mi življenje iz ne tega planeta, iz drugega sveta. Svetovno je ljubkovati, božansko je ljubiti! Nevede, nehote najmanj pričakovano ob jutranji zorji vstopila si in potrkala na prosto mesto v meni.