Posamezne pesmi
Posamezne pesmi, ki niso uvrščene v eno izmed zbirk poezije. Vsak dan nove, lepše in sveže.
|
Od lakyboy
|
spoznal sem osebo,katera mi je največ pomenila v mojem življenju in še vedno mi največ pomeni!!takšne osebe še nisem nikoli spoznal in je poznal vse do zdaj.povem lahko samo,da takšna oseba več ne obstaja na tem svetu,kot je ona!!pokazala mi je kaj zares pomeni iskrenost,poštenost,imeti zares nekoga rad in ga spoštovat!uspelo ji je nekaj,kaj ni uspelo niti eni osebi!upal sem se odpret in ji podariti 100% ljubezen,toplino,zavetje...
|
Beri dalje...
|
|
Od Selena
|
Vleče me, vleče me nekam tja, Ker ne vem, če tu sem res doma. Vem, da ne morem dobit' več ljubezni, Kot mi jo moja mati da, A mene še vedno vleče nekam tja. Nočem nič, ker vse imam, A še vedno me vleče sonce, Vleče me ocean. Ni mi več všeč moj vsakdan, Rada bi šla nekam, res daleč stran. Kam, ne vem in tudi ne zakaj. Sama grem, da najdem tam svoj raj.
|
Beri dalje...
|
|
Od tomm
|
V predsobi svojih misli
čakam na željen navdih,
nudi mi ga to življenje,
sončni žarki, morda nov stih.
Ne morem izreči, da sem dobro
s tem pripišem si pomen,
to značajsko kvaliteto
le po smrti lahko zvem.
Nasprotno pa se moji sreči
duša rada veseli,
substanca, ki srce prežema,
je prva skrb nad vseh skrbi.
|
Beri dalje...
|
|
Od MirnaVolk
|
Sedim in molčim
štejem sekunde, minute
bežeče trenutke,
vem da te
kmalu ne bo.
Saj ni tako
ti ostajaš,
odhajam jaz.
|
Beri dalje...
|
|
Od vvooodnarka
|
Samo dotik ljubezni
bo dovolj, da vstanem s kolen,
ko gledam te v rokah smrti, mama.
Za teboj bi šla,
a čutim, da sem zadolžena za najine dotike,
da jih zložim v album.
Vstopim v sobo s prižganim snopom
dotikov na končičih srca, besed, roženice, brbončic,
ličnicah.
Z lončnico raztapljam bolečino in nama neznani strah.
Zaprepadeni se srečava na dotikališču,
ko bolezen zamahne s šlajerjem brezčutnosti.
S prstom nama kaže v črte in v krivulje, kislega in sladkega.
Nočem, da izveš, da se počutim kot nedotika,
ki so jo presadili v žalost.
|
Beri dalje...
|
|
Od duovox
|
Poslušal sem jih ob kavi...
Vsi so bili kot politiki,
modrovali kaj bi bilo bolje,
česa ne bi smelo biti,
odstavljali bi vse,
od ministrov do direktorjev.
Je kaj novega okoli psov...
koliko velja beseda inšpektorjev,
zakaj jih niso pobili takoj,
o prijateljevanju, zvezah,
odločitvah, napačnih potezah,
da se v človeka vseli nemir, prezir.
|
Beri dalje...
|
|
Od masamateja
|
Kadar te vidim v sanjah,
si malo meglen.
Vidim obris, vem, da si ti,
čeprav te ni.
Kadar sva skupaj,
se megla razbistri
in tvoji robovi so ostri.
Zdajle si oster, čeprav te ni.
Režeš mi srce in krvavi.
Boli.
|
|
Od tomm
|
Čustva so se umirila
so nove misli me obšle,
nebo se v umu je zjasnilo,
a jaz še vidim v ljubezni vse.
So se leta razcvetela
prišla resnica je na dan,
ki je bila in je osnova,
radi nje v telo sem bil poslan.
|
Beri dalje...
|
|
Od Klavdija KIA Zbičajnik
|
Lisasto pogorje sanjaš,
ko srepo zreš v lastno perje.
Med raztrošenimi iglicami rdečega bora,
obstoj si usedaš v zimsko tišino.
Dvigaš glavo tja pod Peco,
kraljevsko sam na presvetlini,
s hrepenenjem borovnice upa,
na podrasti trpek sneg jo obteži.
|
Beri dalje...
|
|
Od MirnaVolk
|
Ko brskala sem med zrni
sreče in nesreče
se zdelo je, da se
redim - gojim
le s tistimi nesrečnimi,
no zadnje čase.
Potem en prav lep dan
ostala druga kura je
brez svojega perja,
čeprav zavita v krzno,
brez zoba ostajam jaz,
sem spregledala zlato zrno
med nesrečnim plevom
kar ima svoje posledice.
|
Beri dalje...
|
|
Od cinnamon
|
Vrni se,
pisala bova grafite.
Na zid bom napisala besede
Lorce in Šalamuna,
na vsak steber en verz,
da kulturo približam množici.
Ti boš pisal gesla,
utajene besede slehernika,
širil duh upornikov
z nožem vrezan v les.
|
Beri dalje...
|
|
Od MirnaVolk
|
Ponovno sem tam
na mojem znanem starem mestu
prevzeta od bližine
od novega trenutka
resničnosti ali sanj.
Obsedim na mestu
ne vem zakaj mi močno bije srce
»tako uživam v tvoji družbi«
vpijam govorico njegovih oči
ne vem kaj sama povem
kaj lahko bi razbral iz mojih oči
»želim dotika in nasmeha«
kot da izumila sem novo govorico
ja res privabi nasmeh na moj obraz
»ne morem imeti kar si sedaj želim«
me zbudi iz sanj pri belem dnevu
»saj ne vem zakaj je ta zima letos
tako zelo dolga in mrzla«
pa je resničnost, ki jo
zaznajo ušesa.
|
|
Od duovox
|
Morda poljubil, bi jo objel,
prišepnil, vse najlepše zaželel,
poklonil rožo rdečo ji dehtečo,
dišečo, zaželel v ljubezni srečo.
A ljubezen ni le sreča, želje,
pot v neznano skoz ovire pelje,
kjer ne vlada le ljubezni čar,
za vedno dana,v večen dar.
Ljubezni barka plava kot na morju,
v valovih nežnih, spet strašljivih,
kjer ljubezni žarek če bo dovolj močan,
z zvestobo krasil bo v noč in dan.
|
|
Od duovox
|
Se toplo sonce na obzorju prebudilo,
da mraz prežene, dolgo hladno zimo,
prisluhnem petju ptic, povsod žgolijo,
Gregorijevo, spet Valentinovo slavijo,
morda se ženijo, le kam lete, hitijo...
Je čas ko samček poje, samico osvaja,
še malo sramežljiv, mu sonček ponagaja,
ljubezni čas, že išče gnezdu mesto,
zdaj ko našel svojo je nevesto,
žgoli da dvoril ji bo zvesto.
Dvoje src zaljubljenih si obljublja,
kot ptic žgoli, objema se poljublja,
besed skrivnostnih šepeta,
spet Valentinovo besedo ima,
rodila se ljubezen, privrela iz dna srca...
|
|
Od Moj mali svet
|
Soba brez vrat.
Soba brez oken.
Stene so bele;
tudi strop in tla.
Na sredi je miza.
Pusto vse ostalo.
Na mizi je pismo;
se prebrati ne da.
Črke so packe.
Velike in male.
Scenarij te igre,
ki se enkrat konča.
|
|
Od Moj mali svet
|
Prešernu uka žeja
je spoznala,
da poet živi
in umrje brez g'narja.
Kot ptič ujet Gregorčič
tožil je samo,
da človeka ustvariti nikar,
in kako mu je hudo:)
|
|
Od Moj mali svet
|
Morje mi kvari poteze
začrtane v mislih zadetih.
Lilije mi prinese bele
od solz neobrisanih,
čistih kot steklo,
in vrednih kakor diamant.
Ne upa, kakor jaz.
Bojiva se.
Letela bi, a ne znava.
Želela bi si,
a več ne veva kaj je to.
|
|
Od Compositrie
|
Sedem, že svinčnik dam v roko
in pišem.
Mislim le ogrado podrem, pustim, naj pasejo se in sprva nič ne brišem.
Je včasih nevihta in močan dež,
a kdaj le po puščavi tavam
misleč, ah svinčnik, sam ne veš,
al pisal bi, ne pretiravam;
se odločit kdaj ne zna,
pusti vse delo, se vda,
nalašč pusti praznino belo,
pa ve, da mi bo prekipelo,
a rekla žalega mu nič
ne bom, kar bi lahko bolelo.
|
Beri dalje...
|
|
Od ela
|
Nocoj bom zopet tvoja.
Risala ti bom odlomke
minulega dne
in nasmejane obraze mimoidočih.
Skupaj s tabo
bom brskala po spominu.
Zleknila se ti bom v naročje
in sanjarila o njem,
ker tebe poznam,
vedno si z mano,
ko me vsi zapustijo,
si ti še vedno tu,
tik ob meni.
|
Beri dalje...
|
|
| << Prva < Prejšnja 61 62 63 64 65 66 67 68 69 70 Naslednja > Zadnja >>
| Rezultat(i) 1198 - 1216 od 10531 |
|