Če bi znala zapisati,
točno to,
kar v tem trenutku čutim,
bi nastala najlepša ljubezenska pesem.

Ja, če bi znala zapisati,
kar v tem trenutku čutim.

Pa ne znam, znam samo čutiti,
in to, kar čutim, je visoko,
na prvem mestu lestvice,
moje , seveda …

Nocoj bom zopet tvoja.
Risala ti bom odlomke
minulega dne
in nasmejane obraze mimoidočih.
Skupaj s tabo
bom brskala po spominu.

Zleknila se ti bom v naročje
in sanjarila o njem,
ker tebe poznam,
vedno si z mano,
ko me vsi zapustijo,
si ti še vedno tu,
tik ob meni.

Lovec puško v rokah drži,
ko tiger tiho na jasnem leži.

V trenutku lovec puško uperi vanj,
nameri,
spozna da zaman,
saj tigrova podoba mila,
na lovčevih očeh solze nabira.
In tiger le ostane tam,
kjer lovec je meril kratek čas vanj.

Lovec se počasi odpravlja,
ko tiger se hitro na noge postavlja...

Luna me opazuje med trpljenjem.
Deli mojo žalost, moje solze.
A en dan se luna skrije.
Tisti dan je najhujše.

Črna noč brez lune,
je kot dan brez sonca.
Slepa za vse lepo,
vidim le trpljenje, bolečino.

Sanjam o soncu na obrazu.
Sanjam o vetru v laseh.
Sanjam o dežju na licu.

Sanjam o tebi.
Sanjam o sebi.
Sanjam o nama.

Na obali, na pesku.
Ali v morju, v oceanu.
Ali na pomolu, v ladji.

Naj ostanejo jutra temna,
Naj moja noč postane svetla.
Naj svet zame ostane nem,
Kakor srce moje, ki polno je vnem.
Naj ostane duša moja prazna kakor tvoje je telo.
Naj ostane pravica temna, ko pa mi zanjo tako ni bilo.
Ostane naj tudi devica tista, ki stala je tam, ko sem pa zmerom čakal te zaman.
Ostanejo naj zvezde sredi temnega neba, če pa se tako ali tako do njih priti ne da.
K meni pride naj le ta, ki ljubezen zame ima.

Padla sva v morje
zaigranih čustev.
Vrtinec naju je potegnil vase.

V neskončni globini
sva se trudila odigrati ljubezen,
dokler naju plima
ni izpljunila na površje.

Splavala sva
na obrežje,
vsak na svojo stran ...

kako lepo je bilo,
ko je dans sonce zašlo!
zašlo je brez da bi mislu le nate,
prvič sm se v življenju brez tebe zavedu samo zase!
ampak to so le moje sanje,
to so tiste sanje k te popeljejo v preteklost in potovanje!
ko potuješ in začutiš spet tisto ljubezen,
to so le moje sanje in nastala je nova pesem!
vse kar sem in bom napisal,
vse kujem v zvezde in v njih sem zapisal!

Srce me boli, ko te vidim.
A vidim te premalo.
Nasmehnem se, ko se te spomnim.
A spomin je varljiv.

Kaj počneš, ko gledam zvezde?
Ne vem, a želim vedeti.
Kaj počneš, medtem ko te pogrešam?
Ne vem ali hočem vedeti.

Zakaj si tako daleč stran?
Pa vendar v mojem srcu.
Pogrešam te.

Nestanovitnost se me oprijema
nemir mi povzročajo  vsesplošne skrbi,
me sen opozarja na  skrajne odnose,
pohlep po bogastvu rojeva zveri.

Postali smo črede čudnih pastirjev,
ki bi hoteli izničiti glas,
glas vpijočega v dušni puščavi,
ki hrabri načela izžetih mas.

Rdeča kapica
je ustrelila volka!
S krznom se hvali.
Kje je njena pištola
se ve, v hlačkah jo nosi.

bum bo bum
tra ra ra ta ta
boben
potem troblja

mladenka udarja z nogo ob tla
po licu ji teče solza
vsa drhteča želi ujeti veter glasbe
oči ji uživajo v ekstazi

bum bo bumbara bum
trata ra ra trata tum
ritem
z melodijo

Neskončne so tvoje oči, v katere zrem dan za dnem. V njih vidim mavrico čustev.
Vedno najdem novo paleto barv, v katero se zaljubim.
Najine oči se srečajo in barve se zlijejo v eno.
Oblije me občutek radosti, saj
to neskončno mavrico vidim le jaz in moje srce.

Lahko ti stokrat rečem hvala,
Pa se ti ne bom dovolj zahvalila.
Zato sem se odločila, da poskusim
in ti posvetim pesem. Torej:

 Hvala, ker si z mano, ko trpim.
Hvala, ker odideš zadnja, ko se smejem.
Hvala, ker me podpiraš pri nemogočem.
Hvala, ker sanjaš z mano o mogočem.

Dvonožna pijavka sem zemlje
ki se s spojem množi,
nosim zasevke vesolja,
in karmo notranje luči.

Svobodno odločam prav vse o sebi
in božji  iskri, ki me živi,
vem, da bom enkrat za vse odgovarjal
in za dane osnovne mi moči.

Neusmiljena želja po moči in slavi
se v vseh porah mojega telesa mudi,
ker smo iz Boga vsi  v sestavi,
nam slava  že v genih na veke živi.

Široko nebo, nešteto možnosti.
A le ena pot.
Tisoč luči utripa samo zame.
A jih ne vidim.

Izgubljena brez cilja
tavam po poti.
Poslušam nasvete,
ki mi ne pomagajo.

Naj ostanejo jutra temna,
Naj moja noč postane svetla.
Naj svet zame ostane nem,
Kakor srce moje, ki polno je vnem.
Naj ostane duša moja prazna kakor tvoje je telo.
Naj ostane pravica temna, ko pa mi zanjo tako ni bilo.
Ostane naj tudi devica tista, ki stala je tam, ko sem pa zmerom čakal te zaman.
Ostanejo naj zvezde sredi temnega neba, če pa se tako ali tako do njih priti ne da.
K meni pride naj le ta, ki ljubezen zame ima.

Pa povej mi ti,
sem res ti lepa,
in to zjutraj
ko sem brez ličil,
morda pa bolje je
zvečer z bleščicami
in dodatki vseh
kemičnih barvil.

Daj no, ne molči,
kako me vidiš
ko se smejem in
gubice opazijo prav vsi,
in kako ko se
mi od solz grenkobnih
spremeni obraz in
zasteklijo oči?