Obraz otrdi, ko se jeza nabira.
Oči so široko odprte, rdeče.
Obraz napet in zabuhel.

Trudiš se zadržati jezo v sebi,
a ne gre. Roke stiskaš v pesti,
ustnice začnejo krvaveti.
Dihanje je plitvo, šteješ do deset.

Ne pomaga, jeza le raste.
A jeza je strupena, zapreš oči.
Jo izbrišeš, a nadomesti jo žalost.

Nekateri bi preprosto rekli:
»Prestara za traparije,
premlada za pametovanje.«
Drugi ne vedo kaj bi z mano.
Stojijo in si praskajo glave -
ne, nisem nobena smrklja,
samo leta »dobro skrivam«

(s prvimi prameni sivine)
in nisem abnormalna
ker vase ne vlivam
neznanskih količin alkohola
(nikoli še nisem bila opita),
ker ne kadim
in ker nimam vozniškega izpita.
(Kaj mi bo, ko pa nimam avta?)

Zdomec -
vlačim kovčke za sabo,
z vsakim korakom so težji,
in bojne rane se kopičijo
iz dneva v dan.
Nosim jih kot rumeno zvezdo
na prsih.

Kamen v čevlju.

3 pod lediščem,
sključena in prilepljena
na kovinsko klop
pod seboj -

Opazujem.

S premrlimi nogami
v črnih škornjih
iščem ideje v beli sapi…
Ritmično -
vdih, izdih

Tu smo nekje na koncu sveta
kot neka vrsta božjih iztrebkov
vse kar je dobro se vrača nazaj
a kvarno se snovno razkraja.

Tuhtam, razmišljam kaj delam tu
kako naj se vedem do sebe,
iz neba dobivam sanje v dar
me hranijo indijske vede.  

Bog mi je pustil slutnjo za sled
in vero, da bi se našel,
oprijemam se vesti kot vem in znam,
živim v prepadu in pasti.

Veš Sonce, za tebe imam vprašanje,
kam odhajaš ko objamejo me sanje, im luna, zvezde mi v noč krase nebo,
kod skrivnostne ti poti teko ?

Če morda  poljane, so morja,
cvetlic prelepih v skritih koščkih tam sveta,
solzna lica otrok, ljudi,
naj žarek tvoj jih osreči, jim lica boža, solze posuši....

Zasej radosti tam, nasmeh,
verjamem, čutim v tvoj uspeh,
da jutranja jim zarja tvoja,
polepša dan, krasi njihova obzorja. 

Tujih rok se oklepam,

ker sama se izgubim.
Polnim praznino s tišino,
z mlačnimi poljubi -
v mraku ližem si rane,
zaprem oči
in sanje lovim.

med kamenjem
se smejem
obtolčena
z objemi

dušim se

obsijana s soncem
se smejem
pod kamenjem

nekdo pred menoj
je plesal
pod skalo
se na ves glas smejal
in se vanjo vklesal

pojavi se
kot prazno polje

izsušena zemlja
in vreča skaljenih semen

pestujem prst
kapljam tišino

občutim dotik
sijanje pepela

Ujet med štiri prazne, hladne stene,
kjer te pustota stresa do kosti,
ko nimaš več izbire prav nobene,
razmišljaš kdo in kaj zares da si.

In tu spoznaš, kako življenje vene,
kako ob tebi čas naprej beži;
in ko ne najdeš sreče zaželjene,
ko ravnodušje stisne te v pesti,

Slovenec sem, po krvi, blatu in urinu,
Rojen v Ljubljani pri Trzinu,
Poet po božji volji, ljubimec na poziv,
Za lumparije vnet, zagret za vsak izziv:
Sem letal s cveta na cvet svoj čas kakor čebela,
Dokler me na svoj med ni čudna roža ujela,
Ki se ji po latinsko »Moškojedus« pravi.
Ah, da takrat ostal na varni bi razdalji
Tej smrtonosni, demonsko zli cvetlici,
Prelepi, a strupeni amorjevi puščici!

Sneg prši v brezkončni,
nemi večer;
duša je prazna in bolna,
v njej je nemir.

Popotnik utrujen in sam sem,
ki tavam v noč,
le še s spomini medlimi
v preteklost zroč.

Kje so vsi tisti svetli cilji?
Ne vidim do tam...
Kako sem ljubil ves svet,
a zdaj sem sam.

Ne obotavljaj se te pesmi brati,
ko boš stara, če se znajde pred teboj,
v svoji samotni izbi si jo zapoj,
tiho, da jo boš slišala jokati,
kako sem ljubil te, kako sem bil le tvoj.
In ko boš čula v njej moj glas drhteti,
boš zmogla še v njen zadnji stih verjeti:
Zdaj tu sem spet, pri tebi sem nocoj...

Poskus prignan do skrajnosti
(ker ne zmore vztrajnosti)
pod privlačno silo zemlje
zapusti visoke želje
razpršene v drobne sanje
padejo v prejšnje stanje
v rahlo nežno sladko spanje
ki ga ziblje valovanje
da se sredi sanj nasmiha
a zdaj spet nekdo budi ga
in naganja v blazen jok
v skrhan in natrgan lok
ki se pne iz bolečine
v neslutene višine.

Vaša smrt me je užalostila,
kot druge, a nič več kot to;
rečem si: življenje je nepredvidljivo!

Zdaj zbirajo Vaše najlepše fotografije
in tiskajo znamke z Vašo podobo
za tri penije.
In mediji skrbno pazijo na Vaš svetniški sij,
da ga ne umaže kakšen škandalček,
kakšna nepotrebna afera,
zdaj, ko ste tako ali tako
že imeli zmenk s smrtjo.

Čemu naj morje bi napisal stihov
o neki Lavri, ktero sem bil snubil
za tistim šankam, kjer marskter že zgubil
je mošnjo in srce od njenih mikov?

Čemu naj bil bi hlapec, sluga cmihav
in ko Petrarka ji s peresam služil
do konca svojih dni - je sploh kdej skužil,
de ji zaman je skoz na dušo pihal?

Ne, rajši bom skrivaj napravil hajko,
dolgove pustil deklici prevzetni
in spet na up v drugi pil kantini;

Slikarjev dandanašnjih umetnije,
Iz vseh mogočih izmov spakedrane:
Morbidna platna, polna saj in slame,
Ogromne rjuhe, žolte od scaline,

Nad štafelaji stresene pomije,
Umetne mase z brenerjem ožgane;
Jermeni, britve, žage, kri, membrane,
Ure, skratka vsa muka modernije

Ganila ni jih, ne tvoje malarije,
Olja tvoja ta kruti svet še ni dojel.
Vem, težko je! a kdaj umetnik ni trpel

In kdaj, če ne po smrti, se proslavil je?
Cel kup poznamo že teh žalostnih usod;
Umetnik biti, to se pravi...biti ubog!

Od nekod se je vselila v moje bitje
preplavila naenkrat je telo,
drget zajel me je že ob pogledu,
koliko lepote mi je predstavilo nebo.

Mladost ni našla mi odgovor,
kako naj ta odnos zadržim čim dlje,
saj v ovojnicah vseh mojih čustev,
čutil sem, da mi srce bije le radi nje.

Iz sobe v sobo
pa še nazaj,
preveva me spoznanje,
da je v vsakem kotičku
mojega domovanja
kakšna moja stvar.

Vse ima svoje mesto,
stalno ali začasno,
moder šal lenobno leži
preko kavča,
dragi uhani se bleščijo
ob postelji,