Ko si v meni,
te v sebi ne čutim.
Tvoji dotiki zdrsijo
čez meglico telesa.

Dekle, ženska,
ki živi življenje
ni jaz:
ko te poljublja,
ko služi,
ko ne joče,
ko hodi naprej,
mene pušča zadaj.

Zaprosil bi
za tvojo roko

ceste so
dandanes
še kako
nevarne

Sveti luč
na koncu
tunela

tistim,
ki iščejo
pot skozi
življenje

Ustrelil sem šerifa
z levookim pogledom
nameril sem mu
v plemenita jajca
in mu jih razbil
kot bi pekel piškote

Ustrelil sem šerifa
brez brade in vesti
drugo kroglo sem
mu poslal v srce
lahkotno kot
kupidovo puščico

Cesta brez začetka
koruzna polja
brez traktorjev
žejna trava
med vrsticami
vodni stolp
s suho vsebino
paradižnik,
ki ga tam
več ni

Bežim pred realnostjo
da bi bil s teboj

čeprav si želim
biti s teboj v realnosti

Bele so vrane pozimi
belo je hladno sonce
zaripel glas póje mi
bele so vrane pozimi
kot razpoke med njimi
ki začenjajo konce
bele so vrane pozimi
belo je hladno sonce

V oblaku dima
utapljam svoje dni
v zapletenih stihih
iščem svoje besede

V smehljajih spomina
me pomirja tvoja bližina
v dojemu gravitacije
padam v resničnost

V osumljeni tišini
slišim solze bolečine
v senci osamljenih noči
bijem bitko z mrazom

Utrgal te bom,
kakor figo zrelo.
Če kot list boš urezala,
me ne bo bolelo.

Briga me za vse kar gre.
- za vse kar hitro mine.
Hočem; le to kar je.
- kar ker s tabo ne izgine.

Poberi ven koščice
in
posadi
sebi
lastno
drevo.

Vsak dobi lepi prostor v glaviv kateri si lastno svobodo budiin če je preglasno kaj v telesu,kot Bog si svojo deželo miri.

Al' kaj ko z rojstvom pride naturavsa polna želj, strasti, hudobij,v tej isti glavi se rad um prikrije,v ponižnega slugo se spremeni.

To kar vidim je iluzija.To kar slišim, laž.Od kod torej solze in bolečina, ko na zemljo leže mrak.Kam se skrije ves pogum,ko ostanem sama.Zakaj takrat napadejo besede in spomini z vso močjo in brez opozorila. Ni odmorov, ni izhodov, ena pot. Polna slabih in dobrih trenutkov pod dežnikom preteklosti. dolg tunel presenečanj in na koncu luč....sreča bo prišla

Imel jo je v rokah,
jo gledal, občudoval,
obujal z njo spomine...
kod da pričakuje, da bi oživela,
da spet občuti njen dih,
ji prisluhne, sliši njen glas,
občuti njen dotik rok toplo dlan.

A usoda je hotela, mu jo vzela,
mu jo iztrgala iz rok.
Zdaj spi tam večni sen,
le rože, ugasla sveča,
snežinke, ki so prekrile,
pobelile njen grob, spomenik,
krasijo njem poslednji dom.

 

Njen hladen nasmeh,
nas je razveselil, prevzel.
ko nam severni veter gladi lica,
moč kuje, mu kljubuje samotna ptica,
že sprašuje, če morda kdo jadikuje.

Severni piš, leden obliž,
nas je predramil. prebudil iz sna
Snežinke poplesale so, nas razveselile,
naravo s sneženo belino pokrile,
ji odejo zimsko poklonile.

Takšno s plamenom,
gorečo, sijočo, po majlu,
takšno so mi poslali,
me ob tekstu z njo spoznali.

V spomin na umrle,
ko voznikov pijan je um,
imel moči, meglen razum,
si v pijači za volanom iskal pogum.

Le v opozorilo pijan voznik, na znanje,
pa saj kri nedolžnih niso sanje,
ko ranjeni, trpeči so ob življenje,
bil pred vožnjo za šankom si, zdaj smrt se seje.

Gledam te
in sem ves nemočen.
Tako daleč si
pa vendar čutim tvoj vpliv.

Gledam te
in sem brez moči.
Tako daleč si
pa vendar svetiš mi v srce.
Gledam te
ko bdiš tam vsa mogočna.
Tako daleč si
in polnost tvoja je praznina moja.
Gledam te
in rad bi se dvignil k tebi.
Tako daleč si
in tako nedosegljiva.

V parku na jasi
v dežju stojim.

Pogled upiram gor
v nebo,
k luni in zvezdam,
ki jih ni.

Pogled upiram gor
v dež,
k mrzlim kapljam, mojim solzam,
kjer si ti.

Pod drevesom spoznanja
sta se spoznala;
od takrat naprej
le še en drugega iskala.
Od drevesa do drevesa
se v vejah izgubljala;
v drevesnih vejah
sta se poljubljala.

Ko se veja je zlomila,
je deklica padla,
daleč dol na tla,
in se ni več pobrala.
Poleg nje je ležal on.

Legam v prazno naročje spominov,

ki so že zdavnaj izgubili svoj

vonj v objemu hladu, ledene osti

se režijo, ko zabadajo v moje

drobovje in ostri čekani trgajo

drobceno seme porojenega upanja,

ki se stiska v kotu in čaka, da

ga prebodejo in obesijo na krov