Z vsakim vzdihom se vame pogrezne
nešteto molekul duhovnih sledi,
z vsakim izdihom olajšanje čutim,
in silno željo, da nov me krepi.

Tako vse življenje se znova obujam
in gledam okoli ostale ljudi,
vsi smo enaki, slično grajeni,
vse nas ozračje in hrana živi.

So se čustva razbohtela
med drevesa, gozdnih tleh,
so me potke osvojile,
me vodile z njo v greh.

O ti jasica med listjem
čuvaš srečo in mladost
odkar sva prvič se ljubila,
tu ostala je skrivnost.

Večkrat tam v senci krošenj
se na mahu znajdeva,
tudi gozd se z nama ljubi,
saj sva z njim prepletena.

S prazno glavo
in oguljenimi besedami
pridigaš svetu,
Veliki Mož.

Doma iščeš Boga v steklenici

Rdeči cvet v laseh -
in tvoja roka v moji,
topla in potna.
Pusti vetru naj te vodi
čez žitna polja – dalje, dalje…
Žgoče sonce na ramenih
budi svobodo v nama,
z zlatimi poljubi preganja sence
sivega vsakdana.

daj, pridi na pivo
izcimi se njih večkratnik
postaja samo še bolj vznemirljivo
prija tako pozornost, kot pivo
zastrupljati pljuča
sredi mesta, nad vsemi
se zdi tako romantično,
filmsko je doživljati tako grešnost
sleči angelski kostum
je edina pot do razodetja
prija...

Počivajo v zimskem snu,
gozdovi, pšenična polja,
le Mura teče svojo pot,
skozi zimski dan v hladno noč.

Griči tam prekriti so z belino,
zvonik ponosno zre v dolino
kjer ptice igraje preletevajo nebo,
ko gledam jih mi je lepo, toplo.

A noč že krajša, Svečnice bo dan,
pokukal spet zvonček še zaspan,
cvetlic na ducate privabil bo na plan,
da življenje obudil kot iz sanj. 

Postal bom branjevec, 
mega hit na tržnici. 
Ponujal bom, 
moderno, vsi želijo bio..
Prodajal bom sir,
pardon, sirove luknje.

Lično vabljive zavitke,
omamne,  zapeljive.
Skrivnostna poslastica,
za petičneže, rastlinojede,
ki me krmijo z obljubami,
škodovalo jim ne bo.

V tem zimskem času urejam si spomine
od mladostnih dni pa vse do zdaj,
iskal sem vedno mir v sebi,
da bi isti bil kot  mesec maj.

Čeprav  je vsak med njimi svojstven
je  čas brstenja  od nekdaj moj,
oči mi vpijajo vso to kipenje,
vgrajujem si ga v dušo sloj po sloj.

Vsak išče sebi slična čustva
med nami vidna so le v očeh,
spomin me vrača v mladostna leta,
ko sva še mislila, da je to greh.

povpraševanje
po ljubezni narašča
v višjih pisarnah
se sliši tiktakanje
bioloških ur

Dlan je brisala solze,
nasmeh je brisal strah.
Danes stegujem umazane roke,
upanje drobim v prah.

Koraki, na tisoče korakov,
stoj, poslušaj
neslišno pesem uličnih junakov.

Ležala sem na hrbtu
in pri srcu mi je bilo neizmerno toplo,
da sem se počutila kot vulkan,
čakajoč na poziv, da izbruhne
v vsej svoji moči
ter pokoplje njega,
ki mi je šel s prsti skozi lase,
njega, ki je vzvalovil klasje,
veter, ki je v polje vrezal vzorce
neprehojenih poti.

Skozi membrano papirja
ti zrem v oči
Svilene.

Noč tihuje v samoti. 

Stene so težke z besedami,
gosti dan se je zlil v odtoke.

Še ena nevihta je mimo. 

ukradeno s peščenih ur
se zatika za zobmi
praska me po stegnih 
daj poliži mi oči

ne morem več ostati
grem dokler je še čas
za žaluzijami so vrata
res žalujem ta razvrat

razbitine ur in peska
predstava brez pretvez
opraskam se po veki
oči so brez prevez

Poimenovala sem te, najina ljubezen,
ne, to ne, to je moja ljubezen,
to je del mene, mojega sveta,
tu ni mesta za tebe-ni mesta za dva.

Bili lepi so časi, ko čustvo gorelo je,
nepozabno doživetje, ostalo v meni vse,
dolge noči: ljubezni, strasti,
žalostno to: " Bile so sanje, ne ti."

Kaniš vzdržati
na potnih dlaneh
drže se za
božanstvo
zaljubljenega
pogleda.

Kaniš skozi
brezdanji
očesni kotiček
pokukavati
in nikdar
zdrseti.

Odpotuj.

Z mano v čas.
Kjer urni kazalec
obeša spomin.  

In ne šteje.
Ne šteje.

Vidi mravljico na tleh.
In mrvico kruha.

Trdno zakoreninjen,
kot tisočletna sekvoja,
upirajoč se silam sveta,
stojim pred teboj.

S pogledom mi spodnašaš tla.
Kot seme regrata od lučke,
se dvigam od zemlje.

Ne vedoč kam me vodi pot,
lebdim v zraku in upam,
da pristanem na plodni prsti.

Stena je rumena.
Tla svetlo zelena.
Rdeča barva stropa,
mi svobodo ropa.

Tvoj obraz je bel.
Ustnice so modre.
Ti življenje vzel.
Božam tvoje kodre.

Moj obraz bledi.
Rdeča zdaj so tla.
Soba se mi zdi,
je kot mavrica.

ta teden bil je res beden
to vem, ker sem vseveden,
še spati se mi ne da
opala
haha
ne, to pa ne-
spanje mi pri srcu je
saj je vse
kar želim si in kar rešuje me
da ne znorim...