Laž mi ne leži.
moj um vse bolj se lovi,
ker ujet sem v zanki
alkohola in strasti

obljube da živel bom
bile so le laži
tako ujel sem se v zanko
alkohola in strasti

Pravijo, da nisem v redu…
Da bled sem, neprespan
Da prevečkrat sem pijan.
Torej sem bolan? 
Saj za vse zdravila imajo
Za premožno »rajo«

A kaj meni so arcnije? Pač še en želodec gnije Kdo me pogreši Ko meni luč posije? In kaj bo moj prispevek za prihodnost te norije?

Ponovno prebujen
z odprtimi očmi
z nasmehom na ustih
z razprtimi dlanmi
s pesmijo v srcu.

Z odprtimi očmi
polnimi idej
takih in drugačnih
smešnih in resnih
za vsakega nekaj.

Z nasmehom na ustih
ki ga širi naokoli
nalezljiv je kot gripa
a precej lepši
in toplejši.

Sodobni Peter Pan,
čaroben in neukročen -
otrok Dioniza
v toku norosti ujet.
Krojiš si lastna pravila,
brezkompromisen in trmoglav.
Opit  od življenja
blodiš okoli -
Stojiš na vrhu sveta
in čas se te ne dotakne.
Kralj iluzij.

Perpetuum mobile

lahko doživiš orgazem
s čustvenega vidika?
kje je ta vez, ki
jo splete bližina
-čutnost, čustvenost, prijateljstvo-
kje so meje, ali lahko
presežeš zadovoljstvo v plus?
misli mi begajo
v minus
matematika mi nikoli ni šla
zato se ne spuščam v njo
nekaj mi jo prepoveduje
zdaj pa ne vem kaj
je prav in kaj narobe

Pozdravljena moja nežnejša roka,
moje drugo uho,
moja daljša noga.

Pogrešala sem vas, svoje parne prste,
da lahko objamem sebe,
namesto tebe.

Izgubljeno tavala sem,
brez svetlejšega očesa,
poti iskala, sama...

In prsi, veš da sta vedno radi par.
Brez tvoje večje,
moji za dotike ni mar.

Ko slišim tvoj glas,
že vijem se ob tvoj stas,
tudi poljube, vse obljube,
da tvoja sem, tukaj in sedaj.

Kako lepo mi božaš telo,
tako toplo poljub ljubi oko,
tvoja bližina na nekaj spominja,
na brezmejna potovanja.

Potovanja v dušo človeka,
kjer je ljubezen uteha,
sonce na zemljici tej,
ljubezen brez mej.

Tatinsko prikrade se ti za hrbet,
zanka  okoli vratu.
Najprej nežna in neopazna,
potem groba in pogoltna
- parazit, ki mu nikoli ni dovolj.
Zavije te v smrtni hlad,
objem  praznine –
anhedonija.

Tih in siv ostaneš
na tem svetu,
z luknjo v prsih tavajoč naokoli
in ne moreš potešiti žeje.

Zakaj glas tvoj možgane vedno zmede,
srce kupidova strel'ca zadene,
pristanem v mlaki črne teme,
počutim se kot kakšen grd kup bede?

Zakaj tvoj pogled ohromi življenje,
postane neboleče, lepo, srečno,
toplota v srcu naredi ga večno,
a vendar čutim neko obolenje.

Ta parazit, ki širi se po meni,
privid sreče, veselja, in lepote,
ta pripravi me, da škodim sebi.

Ne odidi.
Ne odhajaj.
Spet in spet.

Kot da hišo imam brez strehe
in podstrešje razmetano.
Burja piha, "odnesi vse"!
Podstrešje prazno, pusto, snažno.
In svita v brezveterju se nov začetek.

Človek, na robu prepada si,
ne tu - ne tam na drugi strani -
neskončnost pod tvojimi nogami.
Akrofobični zadržki?

Hēphaistos,
kovač življenja -
izmaličen si, utrujen…
Z žeblji pribit
kuješ lastne si okove.
Iščeš odrešenika v sebi.

God is dead

Valovi zabrišejo sledi,
zrnom za zrnom- pozaba

Kako je izgledal tvoj obraz?
Tako zamegljena je slika...
In melodija tvojega glasu
spremeni se v tih odmev

Nikoli pozabljen,
Obljuba dela dolg,

strmim v belino
vedoč da bo trmasta
molčala

zadnje čase
prostituiram črke
od osmih do štirih 

nimam pravice
čuditi se
čudni
onemelosti prstov

Kot pozibavanje na barki,
Vse se je podiralo, rušilo,
Ljudem je bila pretrgana nit življenja.
Nekaterim je bilo dano, darovano.
Nekaterim le muke pred smrtjo.
Umirali so otroci, mladi, nedolžni .
Nihče ne bo vedel koliko, zakaj.
Na tisoče odpritih oči več ni videlo.
Utihnile so besede, zamrle ustnice,
v mukah je prenehalo bitje srca.

Mi prijatelj je potožil,
očala spet nekje založil,
morda jih pozabljiv zgubil,
le da spet bi jih nazaj dobil.

Kar kup težav sedaj ima,
časopisov brati se ne da,
filmi, podnapisov kot da jih ni,
že jezikov tujih se uči.

Ko po mestu hodi okoli ozira,
pozdravlja vse, ne bo zamer, prepira,
morda so znanci, jih ne prepozna,
brez očal res kup težav ima.

Če snežinke bi spregovorile,
kje lebdele so, se spremenile,
postale bele, delček zime,
ko obiščejo nas,so razveselile..

Povedala bi kako so nastale,
oblik prelepih, željene sanje,
kot zvezdice vabljive, vznemirljive,
moč narave, hladne in minljive.

Prekrile so doline, gozdove, mesta,
obiskala snežna nas nevesta,
polepšale so zimski čas,
opojnost belo, mraz.

Kot da bi jokala,
se topi, od nje kaplja...
Iz pod strehe je oživela,
vedno krajša je, nemočna,
spreminja se v nič,
tako kot je nastala,
jo je ustvarila narava,
zima, letni čas,
zdaj pa ji jemlje moč,
spreminja v nič.

Morda bom poklicni vojak.
Bom strah in trepet sovražnika.
Nasprotnik se me bo bal.
Toda komu bom služil ?
Zakaj bi ubijal, ustrahoval ?
V imenu koga, za koga, zakaj ?
Moje sanje bi bile krvave,
trupla bi me preganjala v snu,
postal bi krvnik, plačanec,
za seboj bi puščal krvavo sled.

Kako naj um si poučujem,
da bo v skladu z vestjo,
kako naj duši vse razložim,
da ne bi živel tako stresno.

V pomoč je dana tudi vera
nevidna je to moč z neba,
a kaj, ko sij užitkov zemlje,
premočno v moje bistvo sija.