brez ljubezni, brez srca
brez občutka, brez meja
brez podobe, brez načel
sem svoboden, brez povelj

brez razloga sem prišel
brez razloga bom prešel
brez prijateljev živim
brez razloga bes mirim!

brez omike, brez manir
padam v brezno vseh ovir
gluh in slep za vse grdo
brez pomena je vse to

popoldneve vse prespim
in noči v polsnu bedim
sanjam sanje te vsakdanje
vsak dan padam globje vanje

ležim, počasi se topim
in tavam, v mislih stran bežim
v domišlijskem svetu rim
vsak dan bolj se izgubim

melanholija me popada
ne ločim vzpona od propada
zame vse je v ruševinah
ker svet vidim v sivinah

etikete, etikete,
ti kazalci identitete
vse ljudi v njih sem vdel
da lažje bom celoto štel

ti pogledi, ti pogledi
razberem v eni vas povedi
več ko vaših hib spoznam
vse bolje vem da tu sem sam

ker te besede, oh, besede
izpele so se že besede
ki jih bridko mrmrajoč
ponavljate vsak dan in noč

Čaka lep kotiček te,
pripravljene so igrice,
rabelj, tvoj odrešenik
ni zanesljiv tovariš!

priznal si vsa heretična,
poganska bogokletstva
zdaj jedel, dragi boš malik
kar v svojem kotlu cmariš!

zastonj ti nudimo pomoč
bedimo s tabo dan in noč
in kažemo ti pravo pot
zakaj nas, sin, sovražiš??

Zaman iskal sem tu užitek
V svetu dolgih temnih senc
Morda pa le preveč sem plitek
Ker razumem ne tendenc

Veselja sreče in pohlepa
Ni mi mar časti, imetja
ta brezbrižnost me oklepa,
le nagon do preživetja

Brani mi da bi zadal
Si sam usodno sladko smrt
Pretrmast sem da bi se vdal
V sladki up na rajski vrt

Udari me po licu,
pa ostal bom trd ko skala-
saj v mojem klicu
strah bi množica iskala.

Izpraskaj mi oči,
pa še vedno bom obstal,
saj že zdaj me ne boli
a tudi nebi ti priznal!

Lahko ukažeš glasbi
da preneha naj igrati,
in prepoveš metulju
da se igra na trati-

Ni več moje duše,
ker bila je vzeta-
po poti kjer zdaj hodim
le pustinja je izžeta.

Ni važno kam da stopam
vselej trnje pohodim
ne pomaga mi če jokam
spet in spet v krogu blodim

Tu, kjer rože so uvele
in drevo življenja palo
ker ni rdečega več cveta
ki bi ga prot' soncu gnalo

dajte mir ubogemu človeku
dajte mir nedolžnemu človeku
pustite ga na klavrni poti
naj revež se sam spozna v zmoti

pustite ga, saj že sam dovolj trpi
pustite ga, naj se iz spanja zbudi
in umre naj, če hoče, to njegova je pravica
naj užije svobodo kot nedolžna ptica

ponudite mu roko, saj ne bo je vzel
ponudite mu radost, saj ne ve kam bi jo del
ljubezni se boji in raje v bolečini blodi
z veseljem hrbet boči ko garat' na polje hodi

tvoje napake
so vir vse navlake
hodš po mestu
in poslušaš slake..
preklinjaš čez oblake
zraven šteješ korake
na večerjo povabi mene
pa vse svoje svake
nisem iz Mlake
jem pečene rake
žabje krake
in to brez omake

Če bila bi zvezda

Če bila bi zvezda,
bi v večer tvoj zažarela,
pot ti pokazala,
tisto pravo, nezmotljivo.

Če bila bi zvezda,
bi se zjutraj tiho umaknila,
in pazila,
da bi dan tvoj bil prijeten.

Pa nisem zvezda,
zato včasih pridem, ko ni čas
in drugič spet vse zamudim;
le zagledati želim si tvoj obraz.

Odprla so se notranjim očem
svetlobna telesa vseh božjih tem,
naenkrat zagledam nevidne ljudi,
premočna svetloba od njih me slepi.

Uspem jih vprašati za večni nasvet
kako naj razumem nešteto njih let,
odgovor drugačen se v meni zgodi,
sklop njih celote nas preko Krista budi.

Zakaj rišeš ustnice rdeče,
če se pa tvoje bledo roza
smehljajo v napačno smer.

Zakaj rišeš oči tako velike,
če pa svoje na drobno stiskaš
pred že občuteno resnico.

Zakaj sedaj barvaš temno ozadje,
če si pa bila odločna,
da tvoj čopič ne bodo nikoli več črn.

Poglej predraga, poglej na paleto življenja,

neskončno barv - sama izbiraš.

jokajoče oči, ko vidim tvojo senco-
kjub prividu-vem da si tu!
čutim tvoji roki, ki me vlečeta za sabo
zarjaveli spomin, prepustil si se zlu!

izpusti moji šepajoči nogi-
iznakazil si moj korak!
le imej še to na vesti-
zarjaveli spomin, kradeš nam zrak!

ne vzdihuj po moji krvi-
kri vrača telesu sijaj!
brezčasno hlipaš v pepelni temi-
TI zarjaveli spomin MRTVIM KRALJ!

Jaham na slapu energije vesolja,
ki vsem ljubeznivost, razumevanje da,
čutim kako se vsem srce razpira,
če postanejo sredstvo teh božjih želja.

Prihajajo čustva, ljubezen in slava
od mnogih prečistih duhovnih ljudi,
iz vseh ver na zemlji se resnica poraja,
v vsaki je delček in v vseh smo mi vsi.

Gledam tvoje lase  kako jih mrši veter
Tvoje oči ki tavajo med spomini
tvoja lica ki žarijo
tvoja usta ki se smehljajo
odpeto bluzo
tenko majčko
najlepše roke.

Slika bledi
ugasne.
Pritisnem gumb
in znova

Gledam tvoje lase...

I.
Le kratek čas krščanske bodo cerkve stale,
ko Mars sovražni udaril sveto bo kraljestvo
in kot z dežjem s krvjo oblil vznožje skale,
kjer si na zemlji Bog zgraditi dal je mesto.

In iz središče zemlje lave bodo vstale,
da vsa velika mesta bo v temeljih pretreslo
in reke silne in mogočne podivjale
čez bregove in mostove bodo urnebesno.

Ko smrti drug za drugim podleže kraljev sedem
in papeški prestol zasede gad povzpetni,
nadlog nad svet zvrstelo se spisek bo nečeden.

Povsod vznika pohlepnost in hlad
v telesu ju odkriva bolezen,
spreminja se tkivo v gnoj in nesklad,
ker nočeš spoznati ljubezen.

Skala z gorovja zgrmi v prepad,
se razbije v same ostrine,
prenesene so od ljudi na poti,
da jih volja do upornosti mine.

Vsak ton je popoln,
vsak ton boli .
spomin nate je ponoven
vsak ton govori .
Govori o trenutkih.
ki so jih odnesle jate.
govori o solzah
ki so padle zate.