Jaz duh sem, ki tava naokoli
žvenket mojih verig je strašen
moj nebit je prašen, gnil
kot starec, ki že davno je preminil.

Jaz neslišen sem šepet morja
priletel z daljnega sem obzorja
rišem poteze svoje;
s prozornim črnilom; po deblu svoje hoje.

1:{globina = lepota}
pojdi 2

2:{lepota = vrednota}
pojdi 3

3:{vrednota = delo}
pojdi 4

4:{delo = celota}
pojdi 5

Objemi me z jutrom.
Na krilih vetra,
naj tvojih misli prsti...
me nežno prebudijo.

Pozdravi me z nasmehom.
Ljubezen zrcalo bo očem.
Skozi polja zelena...
utrgaj cvet samo zame.

Malo jezero črno okno sivega bloka.
Mali lokvanji čarno okno modrega oboka.

Kot nagnusna bolečina se dviguje njegova strast do bolanega življenja
in prekletstvo trpljenja je v razbiti duši le še prah.
Ve, da smrt prelepa ni njegova bilka odrešilna.
Sedaj pozablja na črno preteklost in prihodnost priložnosti ignorira.
Živi v prečudovitem trenutku. Zahaja tja kjer ne misli, da ne znori.
Tako odide v svet, kjer ni krute realnosti, kjer lahko živi in lebdi nad odrom tega sveta
in igra po svojem scenariju.

Skopal sem se v mrzli vodi
in goreče molil očenaš,
da bi obvladal silne želje,
ki jih bog mi dal je v last.

S spočetjem brez spočetja
občeval sem nekajkrat,
a ker vmes ni bilo ljubezni
dal denar sem v njen sklad.

Tako potešena vsak po svoje
nisva kršila nebeški red
umirila sva dva ognja,
jaz pohoto, ona z novci nov izgled.

S soncem obsijan v cvetje odan,
prijazni ljudje z nasmehi na obrazih.
Kraj zelo domač, tako neznan,
zadovolstvo vidno v dejanjih.

Vseeno zdi se vse spremenjeno,
drugače, zeleno, bolj urejeno.
Nekatere stvari mi niso znane,
druge le iz knjig poznane.

Prizma časa razkrije,
notranji glas se oglaša.
Firbcev paša, zavist razvije,
dobrih novic to ne prinaša.

Vseved afne gunca,
ne oziraje na nasvete.
Ignoranta trka lunca,
sam težave svoje gnete.

12.3

V men si zbudu žival
to kar si mi dal, kar si mi pokazu
kolk stoletij si presanju, preživel
trpel - na novo zaživel
da zdej izbrušen diamant je iz vsega nastal
ker si bil pogumen in se nisi bal...waw

to je pogum, to mam rada
ob teb se čutim za večno mlada
zvezde prijemam in spreminjam jim sij
uloviš me, ko odletim...

modre oči, ki jih več ni verjela sem vanje, a sedaj sem ob največje sanje. modro zamenjala barva je temačna, meni osebno neprivlačna.

vedno ko v ogledalo se pogledam vidim čisto nasprotje, neenotje, ki prizadane me in spomni me, da tvoje srce ne bije zame.

KO SE TE NEŽNO DOTAKNE,
prime, zagrabi in objame,
te stisne bliže k sebi,
kakor samo le on to zna

TAKRAT POVSEM JASNO TI JE,
DA LE TI POMENIŠ MU VSE!

V težkih trenutkih,
ko sama sem spet,
se spomnim nate
in na tvoj pogled.

Misli zahajajo k tebi mi spet
oh, želim, da pri meni si spet.

Ti mi daješ moč in pogum,
da znova vem kam in kako.
Ponosno spet dvignem glavo
in znova vidim vse lepo.

Vse kar sva imela
izginilo je,
ker ti vedno bolj
odvračal si me.

Vsa čustva izginila bodo,
ostal bo en lep spomin
na tebe in mene,
na najin svet.

Ni mi lahko,
saj umrlo je,
vse kar želela sem,
da izpolnilo bi se.

Bil je lep poletni dan,
ko odšla sva nekam stran.
A takrat rekel si mi,
da nočeš z menoj biti ti.

Takrat srce razpadlo mi je
in pustila sem, da izgubila sem se.
Takrat stekel za mano si,
a nisi več našel me.
Razdeljena bila sem na polovico,
najrajši iztrgala bi ti oči.

Prvi sončni žarki
ogrejejo mi srce,
čeprav v meni še vedno vre,
vre želja  po tebi,
čeprav tebe z menoj več ni.

Odšel si stran
na (tisto) drugo stran
stran od vseh ljudi
v družbo angelov odšel si ti.

Ostali so mi samo spomini
na naju dva
ko srečna sva bila.

Ko enkrat je konec,
in pride nov dan,
oči se odprejo
in nisi zaspan.

Želiš si še enkrat
zapreti oči
  

Sprašujem se … zakaj
Bog ustvari
Bitje … nepopolno
Bitje … mu vdahne
Življenje …

A zdaj vem, zakaj.
Vsak se z namenom
Rodi.

Če ne bi bilo mene … ne
Bi bilo bitja, ki te
Ljubi … ne bi bilo prvega
Poljuba … ne bi bilo
Spominov.

Noč brez zvezd je kakor telo brez duše,
poglej v daljino, poglej vse te solzice ki so obtičale v neskončnosti,
solzice ki ne najdejo poti naprej in nazaj,

kličejo te, da jim nameniš zadnjo sekundo preden se utrnejo,
sekundo,ki ti odpre vrata v svet sanj
Šepetajo ti
sprehajaj se po poti v katero te vodi najmočnejši veter, to je moč življenja
sledi vetru, njegova toplina te ponese v prijetno zavetje, začuti dotik večnosti,
odidi stran od senc, razpri jadra žarkov
vdihni, ujemi srečo

Prisrčna dama, mojstersko izklesana,
unikatna, edina, karakterno neponovljiva.
Praviš: "Le k psihologu, lahko bi skupaj hodila."
Všeč so mi besede, s katerimi si me zabila.

Glava dela, ravno to me privlači,
" Vedno za vse, jaz sem kriva."
Slab človek tega ne bi mogel reči,
takšen stavek, olje na ogenj priliva.

Vidim krhkost, ki za obrazom se skriva,
čutim toplino, dobroto z ljubeznijo.
Mladostna razigranost, z življenjem se zliva,
razumem žalost, razočaranje in depresijo.