Pokvarjeno,
počasi blediva.
Nočem več igrati vsebine.
Priznaj,
prazno je.
Že dolgo časa.

Jeza, žalost, strah,
sanje, mesec, luna,
ne sprašuj zakaj...

Logično se zdi,
dokler ne odpre zasanjane oči,
jo srh spreleti,
v telesu se pretaka vinsko rdeča kri...

Tolažba, odtujen glas spregovori,
radio nežne valove lovi,
zvok nestabilno zadoni...

Nadaljevanje se nespametno zdi,
misel v globočini se izgubi,
zapri oči,
logike v tem smislu, nesmislu ni.

V temnem senčnem od sonca skritem
gaju
Sem dihal
Vonj, vonj, ki je polnil nosnice,
je bil sladak.

Brez zadržkov, skoraj eno uro,
sem sanjal
Vmojih sanjah je plesala
mlada deklica
Vonj, vonj, ki sem ga sanjal,
je bil sladak.

odkril sem danes tvoj oltar
zgrajen na upanju od nekdaj
srčni dar postavljen pod nebo
dvignjen visoko gleda naprej
ko žrtev vsaka postane drevo

gozdno svetišce objemal bo mir
žrtev in dar v eno bo zlil
oltarje stare mah bo prekril
srce tvoje bo meni pustil

Usoda se rada poigrava.
Jaz tudi.
Upanje je večni kolovrat.
Jaz upam.
Veselje je v malih stvareh.
Mala sem.

Brez vere ni motiva.
Klečim.
Odpuščanje uho v srečo.
Živim.
Čas sedaj stoji.
Tišina.
Zate domovina.

Malo sem pil
filozofiral
kadil
masturbiral

Pač

Božič je bil

To je super mesto. Ja, to mesto je res
nekaj posebnega. Najlepše mesto na svetu, za nič ga ne bi menjal,
mi reče prijatelj, ko se počasi vlečeva skozi decembrski vrvež
razpenjene reke obsedenih nakupovalcev.
Spet ne rečem nič, rahlo pokimam: pojdiva na pivo!
Postreže natakar z dolgimi lici in očitnim mačkom,
srebava vsak svojo zlatorumeno merico, še vedno opazujoč
neusahljiv tok polietilenskih vrečk, zamolklih plaščev in pisanih šalov, kožuhov in
anorakov, dežnikov, balonov, cekarjev:
kondenzat vztrajno megli okna lokala, občasno kaka kapljica steče
po steklu navzdol, gostje prihajajo in odhajajo, tako je to.

Spet me kliče. Pozno popoldne je in
pravi, da kliče samo zato, da mi pove, da me ima rada.
Odsotno hodim gor in dol, ja... ja ... aha, ja...
s slušalko vestno prilepljeno na uho z drugo roko prestavljam
stvari po sobi, kot bi jim s tem pomagal poiskati pravo mesto,
jih skušal obuditi v življenje.
Kup umazanih srajc in nogavic na stolu, težek sneg na mansardnih oknih
in na parkirišču pred Likovno akademijo, zgradba glavnega štaba
Nove ljubljanske banke, ampak ona govori, govori, govori, govori.
Popoldan se je že prevesil v večer in noč,
z muko ugotavljam, da tega iskanja še dolgo ne bo konec, končno
vpraša: Ali imaš dovolj denarja?
 

Demon spomina seme v sebi nosi,
čaka, da po tebi ga lahko raztrosi.
Od večnosti preži na tebe ves zatekel,
se zdi, da čas stoji napet, za té nabrekel.

Naj tvoja era bije boj,
kjer trdnost časa dominira,
naj to bo tvoj napoj,
ko k tebi pot si vrag utira.

V eksploziji časa svoje trosi hrani,
da v času tvoje erozije v tebi se nastani.
Nabirajo minute se, z utripom svojim v tebi biva,
in pride času čas, da v tvoje jedro se izliva.

Z jezikom je okušal rane,
s peskom posute,
s tisto drobno mivko
iz katere je štrlel nož.

Švist.
Spet švist.
Švist.
Nesojeni Zorro je pustil
sledi brazgotin,
da se bodo imeli vnuki
s čim pobahati pred
svojimi prijatelji.

Vsaj upal je tako.

Kakor da je včeraj bilo,
ko mi naenkrat poskočilo oko,
ko srce se zavelo je,
nekaj v tebi potegnilo me.

Matematika ta,
preračunala ni dobro vsega,
preveč so naju čustva prevzela,
eden za drugega, se do dobra ogrela.

Kje sva ostala midva,
ura se iztekla je najina,
izpit opravila že,
ali samo iz matematike.

Po temni strani
sem hodila
pa nisem vedela za to,
prišel si ti in
kod da bi
se spet rodila,
vse zlato, sladko
sveže, lepo,
kot vse novo je bilo.

Pa čas ne prizanaša
živim bitjem
kakor tudi meni ni,
še čar bližine
je zbledel,
nekako pust in siv
se včasih zdiš mi ti,
vsak dan kot da
vse bliže bil bi še pekel.

Rad bi bil jutranja zarja.
Ljudi bi prebujal z nasmehom,
da ne bi vstajali čemernih lic,
z bolečinami, slabe volje.

Rad bi bil sončni žarek.
Poiskal bi temne koščke sveta,
z žarki razveseljeval ljudi,
tudi tiste z mrkimi obrazi.

Rad bi bil mesec.
V noč bi ljudi uspaval,
jih popeljal v prijetne sanje,
v objem z ljubezenijo.

iskanje luči in odkritje teme
nikogaršnja zemlja kliče
tvoje doživetje po imenu
nikoli ne pozabi pozabljati
spomini grozijo s pogubo
gnile rože na steni me
opozorijo na to in mrtva vrtnica
krhkih listov kar prosi
naj o tem ne razmišljam

Oprosti, draga, da nisem pozabil.
Tako mi je žal.

Živim življenje to,
ni vse kar se vidi lepo,
tudi iskra v očeh ne pomeni sreče te,
to in še več, sem spoznala mimo grede.

Danes je dan kakor vsi so bili,
ali v meni še vedno nemir tli,
želje še vedno ne vidijo luč sveta,
nikoli ne veš kdaj je poslednja bila.

Ne pri tebi ni bila ljubezen, žal ne,
to bila je samo bolezen za me.
Ljubezen je več, so želje dveh src,
hrepenenje dve teles, energije ko se prepletajo vmes.

Ljubezen te ovije, vsa čustva v tebi izlije,
toplota srca katero te ne izda,
iskra v očeh ko si v devetih nebesih,
poljub goreč, vedno bi še, več in več.

Zdavnaj sem razjasnila si stvari,
ni to kar zamislila sem si,
a vseeno grem naprej po svoji poti,
tudi brez tebe ne bom živela v zmoti.

Vem kaj to ljubezen je,
tudi če živim brez tebe,
vem kaj to čustvo daje ti,
spoj dveh duš v objemu strasti.

Neverjetne se nam dogajajo reči,
kaj se v življenju vse nam pripeti,
koliko moramo prehoditi poti,
da se naučimo vsega mi!

Potem pa nas zob časa dohiti,
pokaže nam prave zmesi,
ker se z njim ne strinjamo v popolnosti,
nas ta krepko namuči.

Tako močno poskoči mi srce,
tako vesela ko prebiram pesmi te,
rastem in pilim svoj obstoj,
zakaj me zmes časa izdelala je, kakor stroj!

Nič več ne prepoznam osebe te,
a to sem jaz, ali drugo dekle?
Nikoli peresa v roki držala,
kje pa da bi, rime pisala.