Ne bom se pretepal z ničvrednimi misli,
ki hočejo tlačiti mojo vest in moj mir,
ne bom se podajal na nižje nivoje,
ki jih ponuja peklenski revir.

V zrelostnih letih odkrivam si pota
kaj me še tare v hiši srca,
z lahkoto odklanjam strahove iz glave,
vedoč za izvore vseh nas gorja.

Vidim jo, sem ob njej.
Nad reko se sklanja,
na trenutke kot mogočna,
pa spet kakor da je utrujena.

Njeno vejevje se igra,
in veter z njo,
zdi se kot da z roko v roki,
potem pa spet obmiruje.

Ptice nad njo krožijo,
se malo posedejo v krošnjo,
pa ponovno odlete,
kakor da bi jih prepodila.

Nikoli nisem vedela tega.
Ali ti življenje lahko vse da.
Jemati z veliko žlico ni.
Le živeti tako kakor dano ti.
Edino kar je lepo.
Peti in izživeti ljubezen to.
Šalo na stran, to je roman.
Iskro v očeh, ti podari nasmeh.

Kako lepo sije sonce tam.
Raj na zemlji ko pojdeš gor.
Ali bom še kdaj prišla do tega.
Jasno sem vedela, morala bom  brez vsega.

Grem naprej
grem nazaj
grem levo
grem desno

Ne to ni čisto resno
Kje ste vsi?
da začnemo brez skrbi

Dvignem glavo
zagledam slavo
vse se okoli nas vrti
stopamo po preprogi
da bi pesem uskladili
napačne note
napačen ton
vse gre narobe
vse je zastonj
Zakaj bi tukaj sloneli?
vsi smo ledeni

Iščeš sledi
prektite z listi
Iščeš nove poti
ker si naveličan vsakdanjih stvari

odločiš se
na hitro le
imaš 3 sekunde
sa pokažešvse
lahko si heroj
ker imaš ta dvoboj
čas pa hiti
zmeden si
ona spremlja te
skozi pelje te
ona ljubi te
z dotikom zasnubi te

Ni smisla v življenju
v krogu se vrtim
iščem izhod
v labirintu se izgubim

Kot peščena ura
pretaka se spomin
čakam novo jutro,
da se prebudim
nevem zakaj še vednodovolim
nikoli ne pravil
nikoli ni poti po kateri stopajo vsi

Sedim na plaži in razmišljam.

Med zrnca peska zarinem prste desne roke
in pustim, da me preplavi
toplota drobcev,
zajamem jih za celo pest in pustim,
da počasi polzijo navzdol,
za seboj pa puščajo
prašno sled spominov.

Strmim v kup meni neznanih črk
ki se besno prelivajo iz ene v drugo stran
in potem še nekakšna čudna slika.

Moj inteligenčni kvocient
ni bil izmerjen,
ali pa je ostal v starih arhivih
ki jim je že potekel rok časa.

Logika mojega sveta je
popolnoma v nasprotju s kupom
besnih črk,
tudi njihova prepoznavnost
ne reši mojega problema.

Molčim ne iz prezira,
ko z besedam' mi rane odpira.
Gnus zlobe se mi strašno upira,
ne vidim smisla prepira.

Ustnice negibno goltajo besede,
v tišini so našle svoj mir,
odhajam stran od žalosti te bede,
da najdem moči svoje vir.

Ni lahko slab biti,
vest muči zelo,
se je bolje dobroti prepustiti,
da prevzame duha, telo.

Ko takole čez dan sedim,
čez okno se zastrmim,
v daljave odhitim,
da z mislimi te obletim.

Daleč tvoja je bližina,
ni prehodna ta ožina,
kjer se drobna reka vije,
v njo se vsa strast izlije.

V daljavi tvoje obljube,
ohladile so tudi poljube,
ljubezni srečne,
za čase večne.

Moja rojstna vas,
kje ste ljudje, pogrešam vas?
Vse bi k sebi sklicala,
da bi stare čase preklicala.


Razigrana po vasi letala,
se nikoli ne opletala,
besede igrive ne ustih imela,
za vseh bila le punčka vesela.

A dolgo je tega,
ta vas je drugačna postala,
ni več domačije stare,
pa tudi ne poti ta prave.

Samo po tebi duša hrepeni,
vse dolge dni in noči, 
kdaj združila bova poti,
ljubezni, ki v nama kali.

Oko se zarosi,
ko na tebe pomisli,
srce zaboli ker ob meni nisi ti.
Zvezde mi nareko',
da vse se odteklo bo,
bolečina bo pošla,
ljubezen izginila.

Telo trpi, duša hrepeni,
po tebi ljubljeni.
Um je prevzet ob misli na te,
sanje ustvarile so si želje,
da nekoč te prevzame srce,
da moj bodeš vse dni,
ker edini si.

Igra narave nas je ustvrila,
nam življenje snovala, telo oblikovala,
čustva podarila, pa še srce odkrila,
bila je kakor lepa vila, s paličico vse pokrasila.

Kaj bomo z življenjem tem,
to je kakor ples dveh teles,
glasba nam poje, mi pa bežimo,
novim zmagam naproti hitimo.

Kaj nam bode telo, kakor kup gmote,
imenovno meso, ni dosti od igre te,
le hrepenenje, za užitke  mu gre,
pa še to , enkrat konča se.

Staro leto odhaja,
tako kot ovela roža,
pred nami je rojstvo Novega,
morda lepšega, boljšega.

Kot da bo zacvetela roža,
nas prevzela z upanjem,
v nas polnih pričakovanj.
in prevzame v dobrem, lepoti.

Vendar njen oveli cvet živi,
z vsem kar nas je osrečilo,
nas morda tudi.prizadelo,

Agonija, misel...
kamen obešen okoli vratu.
V prepad, v praznino, v brezdan...,
tja naj me ponese moja želja.

Naj me vrže v obup,
v breznadje, v žalost... Naj!
To je moja želja,
strah ni dovolj, da bi se ji odrekel.

Kar se ti navzven prikaže
morda je radost ali problem,
vsi smo mi v božjem jezgru,
vsak ustvarja svoj sistem.

Kdor ne najde pravih silnic
preko uka, soljudi
ljubezen slepa ga ne najde,
zato ne ve, zakaj živi.

Gledamo planete, zemljo
krožijo v večnosti,
nočejo med sabo stika
preveč bi bolni se razšli.

Omejevanje

 Ujeti v svet

svojih idej,
svojih strahov,
svojih predsodkov
in želja.

Ne zavedamo
se
resnice,
ki bode nas
v oči!

Razsvetljenje je pred tabo,
ga lastna misel ne pozna,
v čistih vodah se sluz pere,
po meditaciji se um spozna.

Zazri v sebi svoje stanje
kaj srce ti sploh želi,
odprejo se notranje duri,
izza njih prepolno je poti.

Kdor si čustva zna miriti,
svoje silnice brez mej,
aura se bo razcvetela,
kot gozdovi radi vej.