Bolečina mi pojenja,
nič več se ne bojim trpljenja,
osvobodila sem se tega,
kar mi prinesel je zob časa.

Čudno se nam vijejo življenja poti,
kakor umetnik v roki paleto drži,
riše in kombinira odtenke vse,
da bi nam najlepše podaril te.

Ko prebiram vse lepe reči,
tako zelo me zaboli,
zakaj meni nisi bil poslan,
zakaj solza privre na dan?

Ali nisem izpolnila Božji plan,
kaj še vse mi naloženo bo,
kaj še čaka me,za božjo voljo,
ali se kdaj zbudim in se tega znebim?

Mar in Nati prijatelja dva,
v moje življenje kakor veter prišla,
ker bi se jima rada oddolžila,
bom pesmico spesnila.
Oba sta mi dana od Boga,
oba me čuvata kakor angelčka,
hvala vama srčno,
naj se vama življenje oddolži za to,
Ljubila nekoga sem močno,
oporo dobila vajino,
nikoli me sodila ostro,
ker tako je vama naročeno bilo.

Nekaj novega sem si zaželela,
nekaj drugačnega, rada bi ti zapela,
vem da prebiraš vse to,
saj sem ti možnost dala poslednjo.

Kakor tat kradeš mi besede,
nikoli ne boš priznal obsede,
da se vse skupaj sesede,
ko spominjaš se moje besede.

ne grem naprej, ne morem nazaj preveč zaljubljen sm zdaj... obstal sm.. misel prešine nate, ta pesem posvetena je zate, da dojames, končnu veš, ti si ta sonce, ki mi riše smeh na obraz, u teb najdu sm skrit zaklad, bojim se, strah me je, da zgubim, vem pr seb, da te nkol nee prebolim...

Srečen sem zaradi njih,
tistih, ki me imajo radi,
ki se mi zaupajo, potožijo,
kadar jim v očeh zaigra srce.

In ko začutim toplo dlan,
njen sproščen nasmeh,
iskrene, igrive oči,
topel, nežen glas.

Rojena v taborišču številk.
Oblečena in obuta v platno njihovega izvora.
Če mi zmanjka številk
bo zima sedela za mojo mizo.
Luna se ne zmeni, če iz dimnika ne puha.
Brez številk mi samota ni tuja.
In z žalostjo
sva sosedi.

Sedaj je tak čas,
ko vsi razmišljamo na glas,
ko želimo si nenavadnih reči,
samo da bi srečni bili.

Ali sreča je v majhnih stvareh,
sreča je to, da si luč in smeh,
niti vsi denarci tega sveta,
ne kupijo ti njega.

V nekem drugem svetu, v nekem svetu kjer smo bolj to kar smo, tam kjer ni pretvarjanj sedita za mizo...
Robota, kdo pa.
Programirana sta vsak po svoje.
Vsak v drugo smer.
Trajno programirana.
Z robotskim glasom, ponavljajočim, mu v neskončnost dopoveduje.
Ne sliši je, ni programiran da sliši.
In on ji dopoveduje svoje.
Ne sliši ga, ne more.
Solze, robotske.
Bolečina, ki jo je mehanizem že zdavnaj ujel v svoje spone in z nje naredil konstanto. 
Nato vstaneta.
Skupaj odtavata vsak v svojo smer...

Tiho, čisto tiho odideš.
Stran...
Obsedim.
Nemo.
Buljim v belo steno s črno packo.
Ne čutim.
Ničesar.

Kaplje dežja nežno padajo na hladen beton.
Stara obrabljena hiša se počasi ruši.
Košček za koščkom odpada  omet.
Pozabljena je...

Moj korak,moj ponos ki obeta. Moja volja,moja vera tako sveta. Moja strast.pogum in čast.   Tako silno,tako zvesto poskušam ostati jaz.

Nikar ne poskušaj, vdreti.   Nikar si me želeti posneti. Nikar, saj,
jaz sem tudi sebi neznanka,
kaj šele tebi.

Ko si najmanj želim živeti,  duša je prazna,
hoče umreti,
Nočesreča da cveti..
Nikar !slišim.
Nikar ne vdaj se.poglej!

Dragi Sunac,

lep si, tako zelo, da ne zdržim več pogleda nate,
na skrivaj si brišem solze. In morda
te zato v šali imenujem tako, saj me je sram,
da sem še vedno sveže zaljubljen.

Kadar se prikažeš na platnu neba, ti zvezda,
zasenčiš vse druge, zaslepiš nas s svojo auro,
vse temne sile premagaš in na koncu, kot kavboj
odjahaš v sončni zahod.

Kaj je bolj slano kot tisoč morja,
kjer slana je kaplja kaplji sestra?

Solza; ki po bledem licu polzi,
ko v prsih se od bolečine srce krči, trpi.

Kaj je lepše od dehtečih cvetov,
ki krasijo poljane naših življenj vrtov?

Dva vodnjaka oddaljena vrh zemlje sva.
Dva vodnjaka oddaljena od sanj,
ljubezni polna kot čebelji panj,
polna vode, ki slajša od medu,
med nama je podnevi ali snu.
Kaj razdalje, kaj nama mar je zla,
ko vsemu čemur midva dana sva,
so svetli sončev žar in lunin sij,
ljubezen prava, rekoč; jaz in ti!

Cvetica umira. Trpi.
Nikoli ni želela
tega.
Velika črna
P R A Z N I N A

Vse bi lahko bilo popolno. Ni je bilo.
Koliko časa bomo še šteli?
dokler ne bo ura odbila ... 6.

Aplavz! Uživate ob mojem trpljenju?
Kdo sploh ste? Saj niste sposobni ljubiti.
Ni še konec. Šele začelo se je.

Kako to mislite?
Tako kot sem tudi rekel. Ste bili vi?
Ne ... ne ... nikoli. Kaj tako grozljivega ...
Kdo pa naj bi po vaše bil?
Ne vem ... nihče ... nihče ni tega sposoben.
Samomor?
Ne hvala, vredu bo. Nekoč ...

Bilo je kot
da bi sama umrla
v mrtvem mestu
ko sem hodila
po prahu zgodovine
misli so bežale med
gosto goščavje
vse ptice
odletel so dolgo tega
le živo zelen mah
se je bohotil prav tam
kjer sem stopala

Pomisliš name ko je zima
ko pada sneg modrikav
v soju mestnih luči
in ko zvečer ni nič več temno
ker je vse belo in tiho
le tiho skozi rezek zrak
v obraz nas biča ta lepi beli
prah.

Pomisliš na tisto prelepo zimo,
v kateri sva prvič odšla skupaj
kar tako v en dan?
Pomisliš kako bi bilo,
če bi tedaj povedal,
kar so govorile tvoje oči,
le na takšno govorico tudi
mojega odgovora ni bilo
in sama ne vem
zakaj sem skrila svoje oči.

Hudo mi je do vsega,
obžalujem vse kar sva ustvarila midva,
ali ljubezni te, ne tega se ne sme,
to je nekaj svetega za me.

Čakam in upam da poklical me boš ti,
srčno si želim da telefon zazvoni,
to so le moje sanje,
tebi ni nič stalo za nje.