Gledam ljudi , ali so res srečni vsi,
ali samo mene srce boli,
zakaj se meni zgodilo je,
zakaj v prazno ljubi moje srce ?

Tako zelo si te želim,
pridi za trenutek, da dušo umirim,
da srce s hrano napojim,
čustva z ljubeznijo pogasim.

Sam slonim na nevidni steni realnosti,
pogrešam njeno podobo,
rad bi bil boljši,
vendar v moji glavi
tava črn oblak krivde.
Zakaj povzročam bolečino drugim?
Zakaj sem tak sanjač brez destinacij?
Njo imam najrajši,
vse na svetu bi dal zanjo.
Vendar nočem slišati več
ječanja duš ostalih,
poštenih ljudi,
ki spoštujejo svet in
živijo za sedanjost!

Tri leta je od takrat,

ko si mi dal spoznat,

da če ljubezni se predaš,

se vrne ti tisočkrat.

Sem prvo leto slepo verjela,

da te nekoč bom imela.

V oblakih sem gradove gradila,

misleča na to, da si bova trdno

ljubezen delila.

Spominjam se celega življenja, ko iskala sem nekoga podobnega tebi. Našla sem te v strahu trpljenja, ne izpustim te, hočem te ob sebi. Zazrla sem se v zvezdnato nebo, ko želje privrele so na plan. Nebesno modro tvoje je oko, misel na to, da sprehajala bi se z dlanjo v dlan. Zvezdni utrinek pokazal mi je pot, ko jokala sem, ker si odšel. Le zvezde vedo iz kje si, od kod, upala sem, da k meni nazaj boš prišel.

ne grem naprej, ne morem nazaj
preveč zaljubljen sm zdaj...
obstal sm..
misel prešine nate,
ta pesem posvetena je zate,
da dojames,
končnu veš,
ti si ta sonce, ki mi riše smeh na obraz,
u teb najdu sm skrit zaklad,
bojim se,

Zdaj te hvalim,drugič preklinjam
Zdaj si zaveznik,kmalu se ne strinjam
Takoj ko te vzljubim,ti mi hrbet obrneš
Ko solza sreče poteče,solze mi žalosti vrneš.
Spremeniš mi vse,za nič me ne vprašaš
Jaz hočem po svoje ti se po svoje obnašaš.

Ko me žarki sonca pogrejejo
Ko se semena hvale posejejo
Ko pomislim,vse mi je na dlani
Ko me življenje z popolnostjo hrani.
Ti mi pošlješ iz jasnega strele
Ti si kriv da so, rože uvele.
Ti vzameš sleherni ogenj ki ga čutim
Ti imaš moč,ki jo jaz ne slutim

Od bele do črne srce jih rojeva,
trenutek vsaki na novo poraja,
odtenke vseh barv brez konca in kraja,
zdaj glasno, zdaj tiho, a vselej prepeva.

Z vrhov in dolin na obličju odméva,
vzpone ter padce vzajemno osvaja,
nemalokrat bistrosti uma nagaja,
iskreno in vestno počutje odseva.

Sreče in žalosti solzam botruje,
duhá brezmejni vladar empatije,
do bóla neznanca nikdar ni tuje.

moram te imeti
in te nočem
hočem te blizu
ko te ni me spravljaš v obup
ko si blizu sem.. jaz.
lažem
ko si blizu si še bolj želim tvoje sape na mojem vratu v neki zakotni sobi
opazujem te
sledim ti po sobi
malo mi je mar za zrak, zrak je preveč samoumeven
can i?

večerna Ljubljana
magija ti sije z oči ...

kako ti lahko po petih minutah
povejo, da si moten, če nisi?
samo potlačil sem
grde stvari
grde kot jaz
čudno, lepih kot jaz pa nisem
kam greeeeem?
zakaj si delam to?

V slepeči vročini smejoč sladoledar:
dva litra, posebej ugodno - za Vas! 
Od vsega kričanja slaboten ima glas 
telo mu je suženj, zaslužek - vladar!

Z ganljivim nasmeškom prikriva prezir, 
otroke in majhne prikazni sovraži; 
ne kaže sovraštva, ko sonce ga praži, 
do vse te drhali in lažnih manir 

Tako bo ostalo še leta in dni; 
dve kepici Kinder za evro in pol, 
zanos je zamrl, a bol še žari

Včasih ga poberem.
Zrno.
Pogosto mi že v dlani utripa.

Kadar ne pozabim,
ga položim v travo pred hišo.
In potem pozabim.

Medtem, ko pozabljam, raste.
Raste v nihanju tišine.
Medtem, ko ne čakam, zraste.
In mene preraste.
Takrat se povzpnem nanj.

Spominjam se;
Zrak je bil prežet
s cvetjem modrega sonca
in nebo se je oblačilo
v majhne, zlate oblake.

Takrat sem prvič govoril z ljudmi,
iz ust katerih je tekla kri.
Bil sem tam, zraven,
in tudi jaz sem bil krvav.

Reci mi deklica ti,
kako se ti kaj godi,
ali je še, srčna želja ta,
da bi, samo njegova bila?

Še upa moje srce,
da se nekoč vrne,
da skup sanjava sne,
ljubezni te brezmadežne.

Občutek imam da sem kakor zemljevid,
v karto pogledam in imam privid,
kar roke se tresejo mi,
ker nekaj bi rada povedala ti.

Ali si se vprašal zakaj,
ne pusti te pri miru, ne da dihati zdaj?
Ali pogledal si v dušo ji to,
a je vse v redu z njo.

Kaj bi vse s teboj počela,
tudi kožo bi dol snela,
na luno poletela,
samo da bi te imela.

Ali ti si kakor iz kosti,
nič te ne omehča,
nobena pravljica,
od kod pa si doma?

Angeli mi slavo pojo,
narekujejo naj ljubim močno,
naj izživim to kar dano mi,
o kako lepo, vendar ni možno vse to.

Ljubila in ljubim še,
a nekaj ne ve nihče,
ljubezen do samega Boga,
je edino, kar me pretenta.

Mali je svet, če vidiš le sebe
premajhni za nebo, za ljubezenski par,
kdor le sebe nosi v sebi
ta drugega ne bo osrečil nikdar.

Ujeta bila je v njegove mreže
jo naučil je, do kod seže njen svet,
čeprav je bila vse dneve sama,
ji noči je pričaral telesno razgret.

Za tasladke
obešam zlikovce vseh vrst.
Stegujem se na prstih,
in brišem umazanijo z vrvi.
Srce kliče pravično kazen,
razum jo vzvalovi.
V ogledalu oči zabliskne gajžla.
Med zobmi grizem v uzanc.