Punca pozabi na njega,
naj ti ne svobodo omejuje,
življenje v žalost ne sesuje,
ker on ima druge nuje.

Kako živ je še spomin, kot da bilo je včeraj
a dolgo že je, kar sem te objel.
Poljubil te, v naročje vzel,
skril te v srce za zmeraj.

Zdaj sam sedim in pesmi pišem.
Slike tvoje v mislih gledam,
v mislih mili glas tvoj  iščem,
izmišljam si izgovor, da znova te obiščem.

Še kdaj rad bi tvoj obraz pobožal,
poslušal bi besede tvoje,
v dlan bi tvojo svoj poljub zakopal.

Dragi prijatelj moj,
nič več se ne oglasiš,
je vse vredu s teboj?
Ali so čustva vsa v ravnovesju?
je žalost glavni spremljevalec,
ali življenje le izdajalec?
Rada povedala bi ti,
čudne se mi dogajajo reči,
čutim da ljubezen pojenja,
ali bo še kaj ostalo od tega trpljenja?

Bil je tožen čas gripozen,
ko sem vrtal mrk, nervozen,
v nek priročnik nebulozen,
kinkal sem, že ves virozen,
ko začujem zvok pompozen,
ki je bil na mizi sprožen -
SMS, pomislim zgrožen
in vstanem, še narkozen
od polsna, blodeč, osmozen,
skratka tak, ves anksiozen,
stopim k mizi, komaj zmožen
zbrati moč, da bi kak složen

V neredu se um išče,
tehta v sebi moč besed,
ki jih zlahka govorijo
kaste, ki vodijo svet.

Zemlja joka preruvana
led je radost davnih dni,
zdaj v solze se pretaplja,
dviga morja in kipi.

Slišim šum iz oceana
me ljubko opozori,
čas se vse hitreje giba,
tudi vam se to godi.

Odaponedeljku

Kdo ti je rekel, da je lepo biti prvi?
A so se ti zlagali,da te bodo ljudje imeli radi?
Da boš kot kakšen olimpijec?
Heroj ljudstva?

A ti ni nihče rekel, da ti bo ime ponedeljek?
Da te bo ljudstvo sovražilo?
jaz sem del tega ljudstva in to je oda tebi!

Sploh ne vem zakaj bi se danes počesal,
Zakaj bi se lepo oblekel?
Saj to je kot, da bi si popravil kravato
preden mi ti odsekaš glavo!

Resnica ena le,
po tebi še hrepeni srce,
duša si še tebe želi,
ali tebi do mene ni.

Preostanek življenja živela bom, 
kakor večina zmore lahko,
le v srcu skrivala to,
ljubezen za tebe samo.

Nikoli vedel ne boš kako,
močno si ranil bitje to,
ljubilo te močno je srce,
srce moje noro.

Uro resnice ob zori odbila,
igralcev kraljice padla kapela,
prihod Godota neslišno zapela,
z uma krvave zavese odkrila.

Slepe ljubezni srcá odrešila,
nedolžnih vojská krvnik zaslovela,
njih golih telesa lica zardela,
nemirnih vodá zavetje stvarila.

Dneve in tedne obupano šteje,
nabrežja vojščak s kraljevo postavo,
misel, so sanje, edino ga greje.

Kaj vse skriva domišljija,
domišljijo ali izbirčnost in zahteve,
kaj ob jutrih zaželi ti,
ali te vsaj malo zmede?

Pričakuješ naj prijaznost,
ali je to že osladnost,
in bo rekla in bo naredila,
ali bo skrito sama potonila?

Svila. Ali je umetna ali mehka,
mehka, puhasta, igriva,
nezna, krhka in še sladka,
skratka do nadaljnega iskriva.

Slabo občutje,
zunaj lepo je,
slano ozadje,
grem jaz po svoje.

Čez mize in parke,
čez moje dežele,
tiste naivne,
po svoje zabavne.

Na vseh straneh kamen,
pod mano pa reka,
odnaša me s sabo,
kot da je zakleta!

Za vratom slamnat širokokrajnik
navidezno dvozvezdje oddajnik
zajemajoč ljubezensko žlico
bohemskega življenja duh vstajnik.

Nastrgano jagodo si vgnetel
na ustnico trkal kot vroč detel
prijetno dišeč po čokoladnih
vzdihljajih bele nitke dopletel.

Razpršene kapljice. Vonjave
omamno sitijo gomezljave
predele lakotne notranjosti.
Nagiba horizontne daljave.

Ljubeznivost nasmeha šepeta
za sproščene. Čuječnost napeta
se porazgublja med enakimi
naziranji. Zadrtost cepeta.

Tistim, ki želijo omejiti
druge in se pri tem sami skriti ...
Naj se jim zatakne povečanje
davkov nepovratno na os riti ...

Na predvežje naše prihodnosti
morajo vstopati osebnosti
trdnih temeljev zavedajoč se
življenjske moči te umetnosti.

Izostrenost piše pretanjeno,
občutljivo zgodbo. Prefinjeno
se smiselnosti dopolnjujejo,
da še vlečeš zgled neokrnjeno.

Ne takšnega te
ne poznam,
si nekoč davno mi
dejal,
kar tako
v en dan,
ne da bi videl moje
oči.

Vse koplje se v mrazu,
v tisti tihi njim slepoti.
Srce bije jim
v strašni men' grozoti.

A jaz ...?
Jaz mogel sreče bi uzreti,
na upe moje strašne
v objemu nje se greti.
A jaz ...