Nekje je nekdo,
človek, božanstvo, nekdo,
On, ki nas opazuje, ocenjuje
kako se smešimo pred seboj,
pred drugimi, pred njim.

Dopušča da se med seboj pobijamo,
z maskami lažemo samemu sebi,
milo rečeno smo nespodobni,
kot trop volkov željni krvi,
pohlepni, privoščljivi, nepredvidljivi.

Lahkoten je njen dotik,
ustnic sladkih mik,
kakor sanje so,
srcu je lepo.

Me njen nasmeh v jutro prebudi,
dan polepša, vse lepo se zdi,
kot ptice jutranje žgole,
se sonca vesele.

Zdaj začutim njeno dlan,
prelep sončen dan,
a spet pride noč, 
z njo poljub njen vroč.

Kako se ljubezen rodi na svet?
Na krilih metuljev te prevzeme v let.
Te boža, poljublja, pestuje in dviga,
skoz' srce veselje in vzhičenje šviga.

Tvoja je mati, učitelj, otrok,
ti njen si nositelj grenko-sladkih dobrot.
Sama je čista kot solza ob rojstvu,
kali jo nesožitje razuma in srca v svojem svojstvu.

Po mestu iščem
košček srca
ki se je odtrgal
še sama ne vem zakaj
in tudi ne natančno kdaj.

Misel, da je srce
varno shranjeno
pri tebi je napačna
spet se je izgubil
en kos.

Spet pada iz belih oblakov,
ta sneg, ki nam dela le zgago,
nič boljši od mestnih prostakov!
Kot cipa se vede nesramno:

hočeš, nočeš - ti pade za vrat,
in spotoma zleze še v hlače,
pa v žep se prikrade, kot tat,
zelenkastih bankovcev lačen!

Res, ta sneg sploh nima bontona,
na haubo ti sede in čaka,
dokler ne storiš karambola,
potem pa zbeži, ves pokakan!

Tam gor na mrzlem severu,
v ledenem škotskem jezeru
živi pošast iz davnih dni
in revne ribiče straši.

Čez dan v globinah skriva se,
ponoči išče žrtve žre
in tava, pleni dokler svit
je ne prisili v umik.

Ker le v temi lahko živi,
tam gor pa dolge so noči,
ob jezeru nemočna vas
tako potoži v en glas:

Bredem,
V srcu sem zabredel,
kot pustolovec v živo blato,
iz katerega ni rešitve.
A imel je pogum.
Živeti,
življenje čutiti.

Tonem.
V mislih se utapljam,
kot v morje padli ptičji mladič
ob prvem neuspelem letu.
A imel je željo.
Leteti,
trenutek večnosti.

Vem, da nisem prva
na rožnatem koncu mavrice,
tudi nisem druga
v čakajoči vrsti radovednih,
vem, da ne bom tretja
na tvojem seznamu ljubezni,
pa tudi ne zadnja, ki
si namenil ji nasmeh to jutro.

Dolge vrste
nevidnih čakajočih
na neizbežni
konec.

Previdno hodim po robu,
previs je previsok,
globina mojih želja
prenizko,
ne morem vanjo.

Previdno hodim po robu,
previs je preoster,
širina mojih želja
se izgublja
v vsakdanjosti.

Oprosti! ker ti misli bežijo od mene,
kot da živijo tam, tišini rojene.
Se v stihe pretakajo, v dneve sanjave,
ne želijo izpuhteti v temo pozabe postave.

Oprosti! da ime moje na tvojih ustnah spi,
noč divjo pričara, vsak dan pozlati.
Odpira ti vrata poljan svobodnih sanj,
tesnobe ti čuti grenijo sen tvojih iskanj.

Srce ljubiti pozabilo,
truden in težak korak,
življenja niti izgubilo,
nad oči zgrnilo mrak.

Dlan topline zapuščena,
v temi brezna je navdih,
obraza slika zagrenjena,
v glavi zmeda in prepih.

postavi nadaljni pridih mi na lica.
Takrat, ko sprva zazdi se trenutek
ujet od svobode, prost kakor ptica;
prodane želje in zgolj-samo občutek.

Solza se s solzo na prsih oklepa
veka ne utrne, vzdihuje:"počit"!
Ustavljen na tleh od teže svéta
zapeljan v trave goreče svit!

Hladni veter
nežno boža
pisano listje
javorja.

Vonj umirajoče narave
se širi po zraku in
mi draži
nosne dlačice.

S premraženimi prsti
brskam po knjigi.
Maček se mi plete
med nogami.

Rase, rase roža bleda
mi na vrtu žalostno,
pa naj sonce, dež jo boža,
vene, vene mi samo!

Daj povej mi, roža mila,
kaj si žalostna tako,
kaj ti cvet tak bledo sije,
kdo ti bol zavdaja to?

Pleše pesem poezije,
sladko vince se iz trte vije,
mesto svoje prepozna,
zavest neskončne energije.

Bogá ljubezni iz nje lije,
stranpoti nas obvaruje,
kdor prisluhniti pozna,
srcá prelepe melodije.

Vsak nekaj skriva,
nove obraze v sebi odkriva.
Vsak nekaj "več" hoče,
a tega priznati noče.
Beži pred skrbmi,
je dober z ljudmi,
a on le se pretvarja.
Glej ga vladarja,
ki nosi naš svet,
kakor da je lep.
A vsak izmed nami je smet,
Grd in pokvarjen,
pijan in zakajen.

Zvonenje telefona se razlega po sobi
že ducat vdihov.

Po vsaki periodi se tišina stopnjuje
v neskončnost,
kričeče v moje uho zahteva odgovor,
gib roke proti slušalki,
odrešitev,
razbremenitev skrivnosti
temnih senc,
ki na drugem koncu
vrejo iz duše
v prazen prostor med mano in njim.

Le trenutek je bil potreben,
usoden trenutek tesnobe,
utesnjenosti, nemoči.

Za nekatere nerazumljivo,
druge spet opravičljivo,
tretje neprimerno.

In ko je odšla,
se ni poslavljala,
preprosto odločila se je.