noč je.
luna se je skrila za oblake. veliki suhi listi poplesujejo po terasi.
kot da bi mi nekaj šepetali ...

ne potrebujem jih razumeti ...
le prisluhnem jim.

Ljubljeni moj, rada te imam,za nič na svetu te ne dam.Ker le tebe sem v srce zaklenila,in ključ srca izgubila.

 V mojem srcu ti edini si,moj ljubljeni. Ti sploh ne veš,kaj vse bi zate storila,samo da te nikoli nebi izgubila.

Si nekaj posebnega,nekaj samo nojega. Dala sem ti vse,svoje telo in srce.

Bele gospe krmijo kanje
pod prepletenimi daljnovodi.

Ne govorijo o vezalkah,
ki se jih ne da odvezati
v tem karirastem jutru,
neskončnem v vseh
in tudi drugih razdaljah
ali o tem,
kaj secirajo s pogledi
molčeči preparati.

Ovenele na jasi so cvetlice,
je sneg prekril marjetke lepotice,
zasanjale že spijo zimsko spanje,
čakajo pomladi njim lepe sanje.

Ko dež leden in dan meglen,
jih bo uspaval snežink natrosil,
veter hladen zimsko pesem nosil,
bo redkih toplih sončnih žarkov daroval.

Odhaja osramočen,
stisnjenih pesti, ponižan.
Le nekakšen papir je dobil.
Enak papir, sporočilo kot drugi.

Po vsem letih, trenutkih odrekanja,
dosledni, marljivi pri delu
zgarani ob gradnji nove tovarne,
zdaj ostajajo brez vsega.

Nežno plava,
modrina mu neba je dom,
v sebi nosi, življenje trosi,
da zelena je narava.

Morda bo bojazljiv,
če dež padal ponekod rosil,
se v sneg bo spremenil,
sončne žarke odgnal nad sebe skril.

Sem v zimi
sedela
na napačni
strani sveta,
bila je
res bela
pa še siva
meni
nedopadljiva.

Ritem srca
mi polni ušesa.
Kladivce boža nakovalce in
jaz sem umirjen,
spokojen.

Kot komar se v mislih dvignem
proti stropu in
plešem.
Napil sem se tvoje krvi.
Zadovoljen sem.

Zakaj se svet vrti,ko pa tebe več ni.zakaj življenje živi brez večne sledi?zakaj odšel si? tja nekam in mene odgnal daleč stran.

vedno iskala sem tvoj pristan. tudi ko bil si daleč stran.vedno ljubila sem tvoje oči,ki več jih ni.

a morda zdaj nisi sam tam med zvezdami,kamor pošiljam ti svoje obljube.Da se zame svet že dolgo stoji. 

Vem, da obstaja smisel
v tem deževnem času,
ki topi sončni spomin
na jeziku še enega oktobra.

In vem, da je pomen pozabe
v brezčasju, ki počasi kaplja
v preraščanje lastnih bregov.

Pa še marsikaj vem.
A z lahkoto vse zanikam.

Ko zremo ji iz oči v oči,
na vratu koža se srši.
Od strahu, neskončnega čakanja,
med nami sliši glas se trepetanja.

Srce smo z ideali strli,
zidove zdrave pameti podrli.
Zdravila ne poznamo za bolezen,
nikdo od nas ni v duši trezen.

Zrem daleč, daleč stran čez ocean.
Enkrat zdi se mi kot luža, v kateri se lahko povalja kuža.
Drugič, zdi se mi to morje, neskončno kot vesolje.

Z mislimi sem daleč stran, zdi se mi, da sem bolan!
Neznanska bolečina v glavi, iz sanj me predrami.
Na glavo padla je opeka, misli ven se zlivajo kot reka.

Vsega si kriv ti
ker me pustiš,
da tavam v temi
toliko dni,
da obstanem tam,
kjer tebe ni,
da se mučim
z mislijo nate
da sem sama,
da ni mi mar zate,
pa spet bi te imela
nato spet ne vem,
sem že zrela
za tvoje roke,
za tvoje srce,
si ti zame
ali ne.

Moje srce se vsakdanjim izzivom ne da, ljubi ga bolj kot boga. On njegov je čisti cvet, cvet sreče je njegove. 
Zalivala ga bom, dokler mi moč bo dala, nikoli ga ne bom nagnala, v objem se mu bom podala. 
Saj moje srce, le njega hoče. Le njega si želi, le z njim deliti noči. 
Noči padcev in vzponov, z njim si želi. Da ko pade ga pobere in ko previsoko je, na realna tla ga spusti. 
Takrat pristane in se zbudi, spozna kaj mu ponujeno je, da če to oddide, nikoli več ne vrne se. 
Ne pusti srcu, da le hrepeni, ne pusti, da trpi. Prepusti se ljubezni, uživaj z njo vse dni. 
Saj je danes le ljubezen tista, ki nas pokonci lahko drži, da ne pademo pregloboko, od vsakdanjih stresov in skrbi. 
Ljubezen je prijateljica, ki vedno z nami bo, ki nas nikoli zapustila ne bo, z nami delila srečo in nesrečo bo. 
Zato ljubezni se danes predaj, čuvaj jo in jo spoštuj. Ostani z njo za vekomaj, delita skupaj si življenjski raj.

Ali res dehtijo mi cvetlice druge
lepše kakor te doma?
So srca mojega želje in zasluge
da duša moja domačih več ne prepozna?

Je tuji hrast nekje med njimi
lepši, večji, bolj košat?
Al' njega veje zelene pozimi,
je njegov sij ponoči morda zlat?

Tako lep vrt imam,
komu naj ga dam,
v njemu rožice cveto,
le ena uvela bo.
Ljubezen prestala je ta,
ni bilo posluha tvojega,
niti poljuba mi nisi dal,
pa še zbogom ne dejal.
rožica

Na zemlji si iz rojstva v rojstvo 
spoznanja ustvarjaš in moči,
dokler ne boš postal ljubezen,
ne boš rešen zemljinih vezi.

Duša ti bo šla v predele,
v nove spoje željnosti,
kot hlapi, ki se združijo v kapljo,
postal boš enost tamkajšnjih moči.

Nekoč, ko se pobit sklonim nad bel list,
zazija pred mano prepad beline,
zavrti se mi od strašne praznine,
da v vrtoglavici napišem stih;

s kremplji se mu zasadim v besede,
(tik preden bi zgrmel v neznano),
po zlogih spet splezam ven, na plano
in srečen, da je le konec te bede,

tam na smrt utrujen zaspim, kot ubit.
Potem sem spal in spal, nemara sanjal,
da, sanjalo se mi je, da je ves svet

Toliko svečk, cvetja,
so resnično odraz ljubezni,
pokojnim, tistim ki jih ni več ?

Tako razkošno cvetje,
utripajoče sveče na baterije,
lepo urejeni grobovi, svež pesek....

Jaz bom prižgal svečki,
takšni navadni, voščeni, običajni,
ter zamenjal rože s preprostimi iz vrta.