Nabirala sem
suhe južine
v flašo od Fruca, ker ima zelo širok vrat
in jih metala skozi okno.

Kakor misionarji
iz ljubezni do Đizsa
Indijanske otroke
pred mnogimi leti.

Nato sem še posesala pajčevine
in nasula mravljam svežega cimeta.

Trije pajki so umrli,
ker so se prilepili na dno plastenke,
kjer se je sušil ostanek zelo zgoščenega
in viskoznega soka.

Grozna ta negativnost,
ki razsaja po deželi.
Izvolili smo primitivnost
in glasovali za naivnost.

Čudni so časi v katerih živim,
pasem čutila, zavist me razžira.
Ni idealov, k katerim strmim,
Ozkarske zdrahe, politika se mi upira.

Delam, garam, ničesar nimam,
Stres me razstavi, meditacija sestavi.
Kar želim, tega ne dobim,
vedno trdi, jaz nisi pravi.

Preveč imam časa, razmišljam samo,
kaj bi, če bi, kako bi bilo?
Iz glave ne gre, se vsedla je v srce,
popolne resnice pa nikoli ne izve.

Se srečanja izogiba, prav tako jaz,
ne uspem pokazati svoj pravi obraz.
Ko bil je čas, iz sebe nisem spravil glas,
z dejstvom soočen, priznam poraz.

Brez muje se čevelj ne obuje,
brez jezika se strada.
Prepozno, ko zavist kljuje,
pride do zloma in do izpada.

Noč brez zvezd je kakor telo brez duše, poglej v daljino, poglej vse te solzice ki so obtičale v neskončnosti, solzice ki ne najdejo poti naprej in nazaj, kličejo te, da jim nameniš zadnjo sekundo preden se utrnejo, sekundo,ki ti odpre vrata v svet sanj Šepetajo ti sprehajaj se po poti v katero te vodi najmočnejši veter, to je moč življenja sledi vetru, njegova toplina te ponese v prijetno zavetje, začuti dotik večnosti, odidi stran od senc, razpri jadra žarkov vdihni, ujemi srečo

Ljubim te, ko si z menoj,
in ko le v mislih sem s teboj.
Ko me v trebuhu zvija,
in ko mi življenje iz srca se izvija.

V peklenskih vrtincih in božanskih vilincih te srečujem,
se z njimi bojujem, da te obdržim,
se jim prepuščam, da te ne izgubim.
V sebi se prestavljam, da ni preveč,
da ni premalo, da srce bo vzdrgetalo.

V obrazih drugih si prisotna,
v njih postavah, v gibih se vrtiš.
V glasbi najdem te, ko zvok v neskončnost izzveni,
ko jasnina v njej se izostri.
Očaran te opazujem,
ko zasanjana v svetovih tvojih knjig magijo snuješ.

Cvetele rože so vse
samo moje bilo ni nobene
le kje le kje je roža moja cveteča
na vrhu gore v globini morje

kako sedaj v morje
da poiščem svojo rožo
a na vrhu gore veter brije

dal bi življenje svoje za rožo cvetečo
da jo vidim eno samo
cvetela duša moja bi
a da meni žal ni

Tako neizmerno in priglušeno,
kakor polnočna drevesa
lastno nebo pregrnejo,
me votli tvoja sapa.

Kadar čez večere pogoltno izmakneš
plamene sajaste govorice
in zjutraj še porcelanaste glasove,
začutim raskav hlad.

Vsakič nekoliko bližje.

Vem, med prsti te pestujem,
vse od prvih kapelj zaznav naprej.

Ko vse je izgubljeno,
ko srce je odtujeno.
Nastopi čas treznitve,
ohladitve in selitve.

Odhod s tretjega perona,
zbogom ta prekleti kraj.
Nisi razumela, nisi želela,
to lahko bil bi najin raj.

Kesam se,
vse brez veze.
Toliko truda,
sedaj pa je huda.

Igrivo to pivo,
se z mojo glavo igra.
Odeta v svilo,
v moje sanje prišla.

Prišla, zavrtela,
popolnoma obnorela.
Mislim le nanjo,
zaljubljen sem vanjo.

Kot da ni dovolj že mraza,
počasi, a vztrajno sneg pada.
Počasi, a vztrajno lega na tla,
brez skrbi na svet, ki ga prekriva.
Vse te snežinke nas spominjajo,
da sami nikdar nismo.
Toda, vsaka snežinka opozarja,
da vsak sam zase pada.

Pod ostrešjem besede
Sem
Le še razprt les

Na večer ko se mrak pretegne
Čez kosem
Razbarvanih brez

Se vitko spotegnjene sence
Kot pesem
Scedijo prek dreves

Preden zadnji odmev povsem ponikne
Kamenim
Skozi razpoke spečih očes

V prvi krik

Od Snežnika do Triglava
poje naj se moja pesem domača
in kamorkoli me pelje srce,
oko se vrača nazaj v svoj domači kraj,
čeprav povsod je lepo
mi doma na Notranjskem vedno najlepše je.

Od Snežnika do Triglava vije se moj pogled
čez polja in ravnice,
a srce moje le eno željo ima,
da ponovno obišče svoj domači kraj.

Igram nežno melodijo
in tvojo rook želim,
da mi jo podaš
in da zapleševa skupaj,
ker le zate ljubezen moja
nežno melodijo igram.

Ne poslušam svojega srca
in oči ne vidijo,
ker zaljubljen sem
in okolice niti ne prepoznam,
ker ti si moja edina.

Hvala ti,
dragi Bog,
da vrnil si mi nazaj
tisto, kar vzel si mi nekdaj.

Hvala ti,
dragi Bog da lahko
spet normalno živim
in brez stranu priznam,
da ljubim še.

Hvala ti,
dragi Bog za vso tvojo milost,
ki si mi jo dal
in ker vrnil si mi vse,
kar nekdaj moje je bilo.

Hvala ti dragi Bog.

Obstal sem na pomolu
ob morju
in iskal nekaj,
kar je izgubljeno
in ne obstaja.

So galebi letali
čez širno morje in
mi spomin prebudili,
da na kraju,
kjer sedaj stojim
nekoč dve duši
zaljubljeni sta stali.

Takrat naju še ljubezen
vezala je,
a po mnogih letih
tvoja prevara razvezala.

Prižgem si pisalo.
Pišem,
čutim mentol.

Nolens volens

Za časa življenja je Platon začutil,
da je viden in čuten le v ljubezni bog
on kot takšen nudi pobožnost
le z njim v srcu, ne bo nihče ubog.

Bolj ko ga je v srcu odkrival
kot edinega boga je ljubezen častil
preko izkušenj ga je vse bolj spoznaval
smisel življenja je v sebi odkril.

Ne, dve črki, svet se podre,
soglasnik, samoglasnik ničvrednika.
Iz dragih ust povžroči, srce se zapre,
človeka spremeni v mučenika.

Soglasnik, samoglasnik sovražnika,
srčna rablja iz rvojih ust.
Združena v ne nesrečnika,
nepripravljena na odpust.

Kako lepa je ta samostojnost,
ko pišeš s pisalom karkoli želiš
iz srca dviguješ nedoživeto
v svetlobi sonca vse bogatiš.

Ni meglenih oblakov, ki radi skalijo
raven življenja iz čustev želja
poslušam kipenje besed svoj'ga srca,
le piši in riši, iznesi vsa sla.