Ko mrak spusti se nizko
in okrog vseh vogalov dol tišči.
Ko okus v ustih vlečljivo težko
in nemočno skorajda kriči.
Ko že zbezlja vse brezvoljno
in nemalokrat nejeverno poči.

Brezglavo deluje in neokretno,
si meče poslednji pesek v oči.
Takrat stori se nežno in milo,
kot še zadnji klic domačih zvonov.
Prebudi se z vso domoljubno silo,
Slovenec, Slovenka, brez okov!

Tvoja luč
senca moji luči
na pročelju teme.
V mali špranji
zadržanega vdiha
za nevidno steno.

Samo v enakem
razmerju sil
in občutkov
padajo tabuji.

Včasih
se skupaj iskrijo
čistost, smeh in solza.
Stkani so iz gladkih robov.
Kadar pa se skupaj brusijo
težki in divji kamni,
se voda ne upira,
le pot ustvarjalnosti
zastira.

Morje.
Pomežik svetilnika.
Ne me basat
Feniks.
Qui vivra, verra.
Ah, boli.

Ti si tam, kjer je resnica
tam, kjer skrite moje so želje
vedno tvoja mi pravica
pokoplje nade, upe vse.

Ti si tam na drugi strani
tam za navidezno steno do neba
saj nikoli ne premami
te čustev val in klic srca.

Že dolgo posedajo na robu lista
nabrani spomini,
težki in polni jesenskega dežja;

Že dolgo jim segaš pod kožo,
da bi znova šumeli,
v krošnji prebujenega duha.

Svetlobne žarke sem razgrnil
in videl izza njih oltar,
v njem izpisane besede,
na vrhu se je svetil gral.

Zakrit sem čakal odhod svetlobe,
da ne vidim to, kar ne bi h'tel,
zaslutil sem pomen pisave,
prišel je čas, da se zavem.

I.

Objel sem rože.

Z rdečimi cvetovi
se odpirajo človeške dlani.

II.

Ti, bleda neznanka,
imaš nasmeh in svetlobo.

Posodi mi dlani.
Posodi mi drobne dlani.

Res rad jem sanje.
Tišim očke.
Kokoške glasne tu -
ignoriram.

V soju luči in hrupa
se oder sprazni.
S kozarcem piva v roki
čakam na naslednji val
bučnih kitar in kričanja.

Stemni se,
obrazi izginejo.
Ostanejo samo črne pike,
svetleče oči in
zamegljene silhuete.

Srce le kaj ti je
da leta so prezrta
pred mano zrelost smeje se
mladost s tančico je zastrta.

Kot ptica krila je razpela
tako prišle so nove misli
ljubezen je ponovno me prevzela
le ljubljeni ni več isti.

Slast telesa
mojega
je kakor mehka
trava
ki boža v
jutru ranem
še vsem
zaspanem
mi bosa
stopala.

Če znal bi brati želje
če razumel bi moje oči
bi vedel kam to pelje
kaj vse se lahko zgodi.

Morda pa razumeš
prav mogoče da veš
vse želje doumeš
a veš da ne smeš.

Le enkrat bi te poljubila
nato za vedno izgubila
a ko bi te imela
kako bi to sprejela?

Se nisva poljubila
se nisva zapustila
ne morem te imeti
težko je to sprejeti.

Luno so zakrili
sivi nočni oblaki.
Tako kot je moje misli zakrila
siva koprena temačnih vprašanj,
ki me srečujejo
dan na dan.

Življenje je odšlo!
ker odnesel ga je črni vran
in zameglila se je jasnina
navidezne sreče,
ki je odšla
svojo pot.

Našel sem jo.
Staro, okrušeno, prašno,
med navlako na podstrešju.

Pa saj ne vem,
le kaj bi z njo, naj jo odvržem ?
Nekoč je bila pomembna.

Odločil sem se,
z malo truda je spet privlačna, lepa,
Okrušena vendar je čista .

Kontrasti so me zapolnili
od rojstva so moj del sveta,
v njih iščem vsa pričakovanja,
dobim le to, kar me spozna.

To spoznanje se v moji glavi
ne da ustaliti, je kot meglá,
me vodi nekaj kar začutim,
le kot izkustvena želja.

Presladke sanje. Zvita domišljija
preiskuje kraje onkraj mojega sveta - dežele Nija
kjer vse kali, brsti, do tebe raste simpatija
rahlonapeta a v sebi mirna misel, kruta čarovnija
povleče me v vrtinec zmajevega piša - ta prečudna poezija
je zame čar, je moja utopija.

Nocoj luno gori na nebu vidim,
v mesečini svoji lesketa se,
vesela, da je danes čas, da rase,
mogoto kaže ljudem zavidljivim.

Sijaj njen jutri skril oblaka bo dim,
nebo v temi zaprlo se bo vase,
opozorilo bo z gromenjem nase,
pihal veter bo z vršem ledenim.

Danes toča jutri sneg bo leden,
naj te ne skrbi kaj pride z zarjo.
vir vseh strahov za mene je le eden.