Prelep šepet sem čul nebeški,
kako spoznati svoj del nebes,
vse kar v duhu se prepleta,z materialnostjo bila vez.

V prostovoljstvu raste moč gorečna
enako ognju se ves les preda,
prešel bo v drugo dimenzijo,
le pepel se  nazaj v drevo poda.

Me življenje strogo poučuje
kaj moram še s seboj storit',
da bo večina mene prešla
v deželo sanj preko vseh teh sit.

Misli se zbirajo v viharni oblak,
grozijo mi z močnim gromenjem.
Nekje nad menoj se spuščajo v mrak,
kot olje na ogenj mojim hrepenenjem.

Vest mi skelijo te kaplje skomin,
mi pešajo up, ki je prazen.
Najbolj boli me prav eden spomin,
spomin, ko sva midva narazen.

Ne bi želel postati Salome,
Bog ne daj da soseda to izve,
da kroglice bi potreboval,
težko bi danes, jutri spal.

Če že Artur morda bi bil,
se sonca nagec veselil,
nekako lažje bi sprejel,
oboževalk, ferbcev bi imel.

Poletela ptica visoko pod oblake,
kjer modrina je neba neskončna,
išče da najde na zemlji mir,
nasmeh v ljudeh, pregnan prepir,

A iskanju kakor da ni kraja,
na zemlji išče le košček raja,
v očeh, ljudeh le solze, obup,
potrti, umrl zadnji jim še up.

Narava spodaj postala je smetišče,
smog, plastika, naprej leti še išče,
morja, reke, barva ni jim prava,
še kod je nedotaknjena narava ?

Spet čutim, prihaja vonj jeseni,
so topoli iz daljave zapeli, zašumeli
ko Mura ob bregovih igraje šepeta,
ji jesenski veter z goričkega pihlja.

In tam je gomila, dedek v miru spi,
let že mimo, mi v spominu spet živi,
popelje v otroška leta , bil sem še otrok,
ima me v naročju svojih trudnih rok.

Le svečko bom prižgal mu v spomin,
s tem skromno da ga počastim,
z belo krizantemo grob okrasim,
čas prednikov prebudim, oživim.

V sebi čutim moč divjine....
pustih step in divjih rek,
vihravost takšnih želj me mine,
ko me zadene njen pogled.

Srca vseh so moč množine
nudijo nam svojo pot,
združuje nas ta moč bližine,
se obuja radost, vsa brez not.

To je glasba, ki objema
nevidni splet nas obudi,
umirja divjost v mladih letih,
rojeva novi rod ljudi.

Spominjam se, bilo je to v tistih dneh,
ko se z dreves osipava listje
in iz zemlje prilezejo gliste.
Ljubila sva se kar tam, na gozdnih tleh,

ko je nenadoma, sredi predigre,
izza grmovja "zaslišala" nekakšen smeh...
"Nekdo naju ima že ves čas na očeh!,"
mi šepnila je z glasom polnim krivde.

In jaz, ki sem se zbal, da delam smrtni greh,
sem v tej grozi stekel na bodice
brinu, ki naju je zastiral ob straneh...

V žarkih dreves se utapljam,
v senci sonca se skrivam,
danes, jutri, vedno.

Ko sedim,
v tvojo sliko zrem,
obup z rokami teme
muči moje
hrepenenja polno srce.

Igrala si se z mano,
kot da bi lutka bil.
Pozabila si na moja čustva,
jaz pa nobenega trenutka.

Sonce zdavnaj je zašlo
in ne najde več
svojega mesta
na mojem nebu ljubezni.

Sedaj tema skriva reke.
Neskončnost preglasila
raja slap,
ki kot srce včasih bíl.
Sedaj nežen vetrič
prenehal je drseti
okoli čutov.

Sonce spet razpršilo je oblake.
Veter zopet pihlja v toplem pišu.
Svet znova začel je biti.
A srce moje mi žaluje.

V meni težke kaplje
marširajo moj ritem.

Spet vidim tvoj obraz.
Še vedno ga hočem blizu,
tako blizu,
da poljub bo neizbežen.

Dva zaljubljena metulja,
bela kot decembrska snežinka,
poplesavata nad nama.

Veter vije svoj ples
med vejami dreves
ter hladi moje
razbeljeno srce.

Drevo brez lista
z vejo hlasta
po novem kriku
izdaje morale.

Noč bo s svojo haljo
zavila v temo
vsak tvoj pogled,
ves tvoj razgled ...

Murni bodo s petjem
sekali zvok noči.
In naj slepijo oči
vse lomajoče veje.

Sonce je nametalo svoje
rumenozlate žarke
po zelenocvetočem travniku.

Sredi travnika hruška.
Spletla si je obleko,
z belimi cvetovi
in nežnozelenimi listi
jo je nase pripela.

Nežen vetrič hladi
moje razbeljeno telo.
Sonce mi je razgrelo ude
in me kopalo v toplini.

Zvok narave
miri mi misli
in vse zaznave življenja
mirijo ritem srca.

1.Ko zaprem
trudne oči
si zaželim
tri želje.

2; 1.želja je
da bi
se vedno
tako dobro
razumeli,druga je,

1. Za dežjem
vedno posije
sonce tako
nastane mavrica.

Iz te
mavrice izberi
barvo,ki
ti je všeč.

1. Mala moja ti si mi vse v mojem življenju. 2. Ta mala mi pomeni veliko v mojem življenju.

Nerazumnost
mojega hotenja
raste
sorazmerno
z rastjo
zlobe.
Kopičenje
nesmisla življenja
se zdi da
odganja
tegobe.