Posamezne pesmi
Posamezne pesmi, ki niso uvrščene v eno izmed zbirk poezije. Vsak dan nove, lepše in sveže.
|
Od zabica
|
1. Moja želja
je sa
bi ae
naprej tako
dobro razumeli.
2. To upam,
da se
bova vedo tako
dobro razumeli.
|
|
Od Lunatik
|
Sladke sanje,
moja simpatija,
neverjetna čarovnija,
prav mogoče utopija,
a lahko le brezsmiselna filozofija,
moja domišljija,
a zate poezija.
|
|
Od Lunatik
|
Me zapelješ, odpelješ,
v nek nov, lepši svet,
mi odtujiš moje misli,
saj vem, da nisem več tvoj,
za stalno označen,
nikoli več isti,
za večno drugačen,
želim biti tisti,
ki ga čakaš pred šolo,
nestrpno, živčno, noro,
potem pa mi padeš v objem,
da pozabim na to nočno moro.
|
|
Od Lunatik
|
Ne menim se ne za uro,
ne za datum,
ne za vse letne čase.
Kar čepel bom tam
in čakal nate.
|
|
Od cinnamon
|
Skodelico kave
je zamenjala vroča čokolada,
s tresočimi rokami jo je na mizo
postavila stara natakarica,
da je kup sladke smetane
pljusknil čez rob
na njegove premražene členke.
Posodil mi je šal,
da bi ovila vročo skodelo,
a sem raje z vročo sapo
pihnila belo paro v njegov obraz,
da si je z njim moral
popraviti pogled na svet.
|
Beri dalje...
|
|
Od Koško
|
Tišina obliva mi uho.
Raztrgan poster na steni
priča o moji neurejenosti.
Nato si pesem zreže pot
po postanem zraku neugodja.
Megla pokrije mi telo
in kontaminira moj smrad,
ljubezen pa z lučjo
išče moje srce.
|
Beri dalje...
|
|
|
Od Koško
|
Sonce spet razpršilo je oblake.
Veter zopet pihlja v toplem pišu.
Svet znova začel je biti.
A moje srce še vedno žaluje.
Pri meni še vedno kaplje
dajejo ritem mojemu življenju.
Spet srečal tvoj sem obraz.
In še vedno ga hočem blizu,
tako blizu,
da poljub bo neizbežen.
|
Beri dalje...
|
|
Od Koško
|
Ko že pozabil sem,
kako roka črko zavije,
prišla si ti
s spominom
na poeta dni.
Ko že prenehal sem
plesti besede svojih misli,
vrgla si klobčič navdiha,
da srce mi spet
zjutraj v verzih zadiha.
|
Beri dalje...
|
|
Od Koško
|
Mrzel piš oblije mi telo,
sreča skrije se hladno
in kot sonce za oblak
skrila je svoj zadnji krak.
Vrba žalostinka s svojimi vejámi
nežno moje misli mi duši
in za stvarnostjo mejami
duša za ljubeznijo ihti.
In ko noč spusti še sebe
iz sinje sončnega neba,
misel pred oči privije tebe,
še preden v srce kolje mi tema.
|
Beri dalje...
|
|
Od okto
|
Stol na pločniku,
na njem kava in mleko.
Starec jih čaka.
Smetarji so spet točni
topli minuti jutra.
|
|
Od cinnamon
|
Njegovo sliko imam spravljeno
nekje med svojimi stvarmi.
Ne ve, da ima takega
skrivnega občudovalca.
Ko mi je hudo,
jo potegnem na plan
in gledam, dokler ni bolje.
S prstom drsim po obrisih,
smejoč v svoji notranjosti.
|
Beri dalje...
|
|
Od MirnaVolk
|
Drevesa rumena
šepečejo v en glas
ko bila smo še zelena
bila si z njim pri nas.
Veter ledeni tiho me objema
briše solze z lica
mi klobuček snema
da poleti kot ptica.
|
Beri dalje...
|
|
Od MirnaVolk
|
Ujeta v vezi čustev kot ujetnik v okove
ne morem zbežati iz njih ječe v roke njegove.
Sanjam o novem in lepem brez upa
zalepljeno ujeta sem v svetu obupa.
Le zakaj mi obudil sanje je tleče
le kako sem zaznala želje goreče.
Saj ve, da ne morem mu steči v objem
pa naj bo tako zelo lepo v njem.
|
Beri dalje...
|
|
Od betalord
|
Na osojni strani gozda
tiho gine hrast.
Tiho krade mu življenje
gobava podrast.
Poleg njega v mrtvi zemlji
tiho želod spi.
Tiho, predno pade tema
majhen hrast vzkali.
|
|
Od ajda
|
kjer se parajo všiti vdihi mojih hotenj.
Vstopam v sobane, ki me zdrobijo
v prah, ko se spomini
pretočijo v izdihe baržunasto
odetih besed.Tam si, kjer se
rojeva mehkoba spužve, prisesane
v podkožje in pijane od limfnega
soka. Napajam se razpeta med
perutmi dneva, vzvalovim rezilo
gladine večera in sestradam noči.
|
|
Od sterb
|
tvoje oči so kakor med,
od njih bi najrajši bil zadet,
pa kaj ko ni oči ni noči,
tema, tema je in je kar je
le pogum velja in tega ni,
duša sameva in dela kar srce veleva,
pa kaj če ni si pravim,
še zmeraj si tapravi,
|
Beri dalje...
|
|
Od Mojmir
|
Ko mojo prvo pesem je prebrala
je mama v smrtni grozi pobledela
se proti nebu srepo zastrmela
in vsa v solzah žalostno dejala:
»Bog, moj obraz odslej ne bo več veder
me stalno kazen tvoja bo peklila,
zakaj pesnik?, bila mi bolj bi mila,
če bil bi šantav, škilast ali peder.«
A Bog ji ni uslišal prošnje mile
pustil na zemlji me je kot poeta
in zdaj napenjam prav vse svoje sile
|
Beri dalje...
|
|
Od Mojmir
|
Iz radia veselo se glasijo
čestitke dragim, glih ko župco srebam
in namrgoden se ob njih obregam
- kaj vse v eter za denar spustijo.!!
Želijo dragi mami polno sreče,
se trud'jo, da bi rima b'la poštena
rojaki, vse do sedmega kolena,
a vzroka sreče nihče ne izreče,
vsaj to, naj bo v plenicah suho stanje,
da vedno naj ima le mehko sranje,
da naj proteza v ustih se prilega
|
Beri dalje...
|
|
| << Prva < Prejšnja 81 82 83 84 85 86 87 88 89 90 Naslednja > Zadnja >>
| Rezultat(i) 1578 - 1596 od 10531 |
|