Po jezeru brezmadežnem,
zlitim z belimi vrhovi,
v vetrcu nežnem,
laboda nosijo ljubezenski valovi.

Iz doline navzgor ga vrana opazuje,
medtem, ko za zrnom se ozira,
živo bitje jesti ji ni ovira,
a svojo usodo nenhno objokuje.

1.Glej na
svet z
odprtmi ocmi.

2.Mogoče se
ti bo
se na tem
svetu zgodilo
kaj lepega.

Noči so kratke in jutra so tiha,
nimaš oddiha, ko delaš vsak dan.
Zgubljaš upanje in zgubljaš prihodnost,
vse gre narobe, ostajaš pa sam.

Glej naprej in grizi ustnico!

Ona je prava in ona je tista,
lepa in čista, ti pa umazan.
Prodal bi še sebe, vse svoje navade,
A roka okol' nje, tega ne bo.

Hotela sem ljubiti, in sem.
Hotela sem dotikati, in sem.
Hotela sem piti, in sem.
Hotela sem jesti, in sem.
Hotela sem izločati, in sem.
Hotela sem spati, in sem.
Hotela sem vedeti, in sem.
Hotela sem ljubiti, nisem.
Ti Si. Sem Ti.

Komunikacija z znaki ni povzročala bojazni,
ker iztegnjen sredinec ni prinašal kazni,
dar govora je prinesel lepe in grde besede,
družbo, ki podira in postavlja tabu teme,
nekoč bo tabu tema, da sploh tabu teme so bile,
saj svet bo pripravljen jih zrušiti kot domine.

Globokoka poezija poeta,
ostane skrivnostna še leta,
po napisani prvi besedi, prvi črki,
filozof postaneš, ko ti zrasejo brki,
morda ima tale pesem navidezno globino,
preveč truda vloženega je v rimo,
toda zakaj bi moralo vse imeti pomen,
raje bom nehal sanjati ta sen.

Bogovi umirajo, naše roke so krvave,
kaj je opij ljudstva, ki zamegljuje naše glave?
Ali so ljudje, ki so živeli na ljubljanskem barju,
imeli tudi bogove, ki so dišali po denarju?

Gospodarstvo gospodari gospodarju.

V sanjah stopila si k meni,
na uho si mi šepetala,
greli tvoji so me objemi,
ko ob meni si ležala.

Sem te nežno poljubil na vrat,
si poljub z veseljem mi vrnila,
spoznal sem, da zelo imam te rad,
ko si pokazala mi krila.

Veter ti šepeta marsikaj,
le prisluhniti moraš mu kdaj,
včasih zapiha močno, včasih nežno,
včasih se te samo dotakne bežno,
ne bodi jezna, če ti pokvari pričesko,
ali utrga iz rok ti kup zvezkov,
ker veter ti skuša nekaj povedati,
čutiš ga, a ne moreš ga zagledati,
verjemi mi, da ne govori v tujih jezikih,
prijetno sporočilo prinaša v svojih sunkovitih krikih.

Ko braz miru okrog divjam, sam sebe prašam: a sem sam? Pomoči ni niti z neba, kje vsak kakšna je oseba, ki bi meni pomagala priti do svetega grala svojega praznega niča, kdo z mano šel do hudiča, in kdo sploh šel bi do Boga... bi vam le zaspala noga? Temu sploh ni videt konca pod žarki ta moj´ga sonca!

Sem le po cesti hotil,
nič hudega sluteč,

sem le sebi bil odveč,
nič se ni zgodilo,

sem le pogledal milo,
nič ne obžalujem,

sem lep se prepričujem,
nič resnice ni v tem,

Zdaj, ko v tvojo stran ne morem več pogledovat,
ker več ne zmorem bolečine,
zdaj zjutraj ni vzroka za vstat.
Tebi častljiva so te kvartine.

Ak' ti ne moreš me v srce vzet,
vsaj podari mi pogled,
daj luč mi v moj svet,
daj v srcu prosim stopi led.

Če že ti meni ne mor'š pogleda dat,
če že predraga zdi se tvoja dlan,
se pred menoj z drugim prosim ne kušvat,
kajti takrat postal na smrt bom bolan.

lahkoveren
kot sem
sem vznemiril tvojo dušo
zmeraj vse pokvarim

mrači se
lepim te s slino
zapiram kot pismo
poljubljam čelo
mirno spi moja draga

Tvoje starše tikam.
Moj pes te ima raje kot mene.
Podrobno poznam vonj dlak pod tvojim popkom.
Z mojimi lasmi si redno zaupate skrivnosti.

Tolikokrat sva si že izpovedala ljubezen,
da imajo besede odkrušene robove.

Samo upam lahko,
da je ta postelja brez dna 

Nova tuja zima prinesla je
toploto novega življenja
in novega trpljenja
neskončnega razdvajanja
in mojega naslajanja
v tvojih objemih
in tihih pogledih
ko oko zastane in
srce poskoči
ko se spet prebudim ponoči

Sij lune že mesto obliva
ko v dalji luči se blešče
tam daleč nasmeh se tvoj skriva
in srce se sreče zave.
Poti so samotne
pretemne
misli dremotne
obhajajo me
ko sama sanjava in tiha
zaklenem pred tabo
svoje srce.

Zasanjam ponoči zrem v nebo,
kjer zvezdne steze nam teko,
iščem zvezde sij najlepši,
da mi polepša ga v pesmi.

A zvezda, kot da mi pravi,
poišči med ljudmi ga, v naravi,
tam najlepši našel ga boš v očeh,
sijaj najlepši v rožah, v ljudeh..

Me boža mesečina, zvezd sijaj,
smehlja se luna, ji lica njen mi mlaj,
nežno šepeta, da me popelje v sanje,
spet v snu, v sanjah me objame.

ko potemni noč in zajokajo spomini
spustim glavo
prekrižam dlani

ko zasijejo zvezde - zakriči tišina
bom spustil ramena
in objel svojo žalost

ko se bo jok spominov izgubil v temni noči
in ko bo krik tišine
zanemel ob zvezdnem sijaju
božajoč jutranjo zarjo
bom objel jutro
s še eno zgodbo brez konca