Lovljenje vetra na izmučena
jadra. Morje zaje utečena
trma. Kot olje se gladko masti,
neukrotljiva srž uročena.

Zjutraj se obrne proti soncu,
ko še ta ni visoko. Na koncu
stebla je ognjeno razbeljena
kana, kontrast razpoki na loncu.

Drobljenje barvnih korakov. Ježa
oblakov čez oblak. Tako sveža
so obzorja brez začrtanih mrež.
Prebuja se kaplja iz dremeža.

Zlato pšenični laski padajo
za naročje morja. Razpredajo
se mrvice sončnega zahoda.
Jadrnice kot sel izginjajo.

Ne glej te svetlobe,
ki lije skozi doline,
pozabljene
na suhi dlani,
ki je še davi česala
vshičene trave.
Ne glej skalnine
v mojem očesu.
Ta minljiva zrnja...
Ne, ne, nič ni božjega
v jutranji halji,
v prestižu.
Zdaj ne glej več,
dovolj si videla
in nič razumela.

Če bi tako želel in se razblinil v nič,
bi tvoj telefon zvonil v prazno
prav vsak dan
ko te kličem...

Če bi tako želel in odšel daleč stran,
bi ptice pele naprej brez tebe
v zgodnjem jutru
ob samotni poti....

Odmevajoče pokrajine
padajo kot jata zaklanih golobov.

Bil bi pesnik v tem drobnem času.

Hotel bi se kot žarek
razlesti v mavrični zvok,
da me oblaki in sonce razumejo.

Pogled nate me topi
mehča mi kosti
razum mi obnori.

Rada se topim,
rada vsa mehka,
s tabo obnorim.

dal je naučeni taci
levo
desno
in ko zahtevali so zadnjo
jo je dal
in jih poscal

Ljubeče objemi me, zemlja rdeča
Nežno z odejo me bridko pokrij
Naposled počiva naj duša trpeča
Sprejmi jo voljno med svoje dlani.

Za mano ostanejo pisma goreča
Videti nočem več svetnih sivin
Le kriki daljave so srca tožeča
S sabo vzamem le nanjo spomin.

Brezbrižno srce mi usoda je žgala
Za prah ta minljiv ji kajpak mar ni
Me zemlja je speča predolgo čakala.

1. Ti si
moj sladek
bombonce,ko
te vidim
se sladko smejem.

2.Upam,da
bo ta
bomboncek vedno
tako sladek
kakor je zdaj.

Njeni spomini na Vojsko

Oživeli so spomini, orosilo se ji je oko,
ko ozrla se na domačijo, modro je v nebo,
kjer Vojsko hribovito, rodna hiša še stoji,
v njej spominov iz mladosti prebudi...

Je kakor da ji lik je matare v očeh,
v sanjah, mislih oživel spet njen nasmeh,
ponosno, ko oče korenina vse družine,
prebudil prijetne, včasih težke ji spomine.

Stare oljke so obrezovali
tako skrbno, kot otrok prevali
najljubšo igračo svoji mami.
Žulje so letini darovali.

Na kamniti ograji bel jasmin
služi kot most drobnim mravljam. Spomin
hodi vedno po enaki poti.
Je ščepec zavedanja, opomin.

Na povoščen lovorjev list sede
metulj. Maček spi in nitko prede.
Sonce dolbe granatno jabolko.
Dan si sam naravni red uvede.

Vse je lepo.
Lepota je sneg.
Sneg je bel.
Belina je ostra.
Ostrost gladimo.
Gladina je nizka,
nižina nasproti višine.
Visoka je gora.
Gornji Grad je mesto.
Mestni vrvež je živ,
a moje srce živi mrtvo -
mrtev je moj dih.

Ni maček, ni mišek,
ne gozdna žival,
ne vmesen možiček,
le deček jokav.

Na vélike skoke
prestrašen beži,
le mamine roke
si strašno želi.

Le stoka in joka:
»Koleno boli!«,
ko mamina roka
ga ljubko drži.

Tiha misel me premane,
senca svetlobe pade na tla.
Topla melodija me zadane
kakor metek upanja se ne vda.

Pesem svetla poje čez zrak,
nosi jo veter; življenje jo kuje,
mesec gre okrog vsak,
nje lepota se na moje srce usuje.

Skozi oči mi grenka solza priveka,
vedoč, to je le žalosten nemir,
ki ustvarjata ga moja roka
in črn klavir.

1. Ko sonce
toplo sije
se mi
srcek smeje.

2. Ko sonce
zaaide se
mi je
vedno pri
srcu toplo.