Azur na trepalnicah poljublja
akvamarin na vratu. Izgublja
se ledena kocka, nje kraljica
žrelo vodi med prosojna zublja.

Zdaj sem kaplja, ki telo pretrese.
Zdaj sem veter, šum srce ponese.
Z mokrimi stopali sem odtis
na skali, ki morju dar prinese.

Ležiš na preprogi hrepenenja,
oko se sveti od poželenja,
dih zastane, poglede srečava,
sva na vrhuncu smisla življenja.

Oh, kako sladko koža drgeta,
ko v brezčasju tam se srečata.
Se reka duš pretaka, poglablja,
brez dotika sonci si predata.

V bel ples oči zamakne, sanja,
vso pot ciljnega potovanja.
Proti vrhuncu že vsa razgreta,
za pogledom njegovim se sklanja.

S prsti je objela zlati hlad,
že čuti v trebuhu slast in glad,
ko glasba srčne tone izvablja,
objel jo je mavrice sij, kot žad.

Skozi moje oči smeš leteti.
Se spuščati v srce, drhteti.
V plamenih zreti dušo sebe,
pod popkom oranžno žvrgoleti.

Višnja je božajoče sklanjala
dišeče plodove. Naznanjala
dlanem, da se plodov dotaknejo.
Otipajo, o kom je sanjala.

Jaz ne bom umrla. Ne, jaz že ne.
Umre samo čebela, ki da ne.
Sladka ljubezen najboljši je stan.
Zalega svoj rod, v zemljo pač ne.

Debele snežinke, puh dobrote,
so trosile najine vrednote.
Malo na nos, poln nasmeh na usta,
saj so prepojene te lepote.

Veter obleki zlepljenih oblin
nosi vzdihe razbrazdanih solin.
Prsti robijo belih rož poke,
tvoj jezik nikdar ni neznan kalin.

Žarek, le išči si svoj obljubljen
prostor, da ne boš taval izgubljen
v senci prerano obupanih,
vseh malih pozornosti oskubljen.

Izkušnje življenja so moja moč
v njih se mi volja zrcali,
prehajajo leta in z njimi moj čas
že trenutek vdiha me svari.

Mladost me obvešča kaj sem lahko
radovednost me vodi v sfere,
kjer se spoznavam kaj bi želel,
a da ne izgubim v sebi moč vere.

Razdejal mi je misli,
srce mi je vnel,
obljubljal mi sladke noči,
a samo pustil globoko vrzel.
Šepetal mi je mamljive laži,
kradel mi smeh.
Pila sva vino iz človeške krvi,
čeprav je to greh.
Ubijala sva nedolnžne
in kradla sva zvezde.

Polzim v neskočnost brezupa...
Ni je, a si jo želim.
Vse je le neskončen utrinek enega samega trenutka,
ki se v nedogled vleče

Krvave roke umažejo nedolžen obraz.
Krvav se podam v boj brezupa.
Boj, ki ga ne morem zamagati.
Moje Sizifovo delo.

Zakaj se torej boriti?
Zaradi borbe same? Kliše!
Zaradi jebne želje po samohranitvi,
zaradi trme? Železne trme!

Ko smo bili majhni,
ja, takrat ko smo bili še ...
... šolarčki ...
so nam rekli, da je snov potrebno
ponoviti, ne samo enkrat,
temveč tolikokrat kolikor gre.

Zdi se mi,
da smo si stvar vzeli preveč k srcu.

Po stopnicah gor
in dol
pa spet gor,
saj kleti nimamo,
ven se mi pa ne da.

Na streho,
skozi okno na streho,
da vidim horizont,
da vidim,
da zamujam,
kako svet beži,
kako me ignorira ...

Sediva na ograji,
z nogami bingljajoč v temo
ga poslušam
Opet, pravi
Zašto, ga zanima
Nikad, mi ponuja v odgovor
A najina svetova sta tako daleč,
da me skrbi,
ali bova razumela
Tako mu samo prikimam
in skupaj se zazreva v zaliv

Rišem slike, prizore
z besedami
ujamem trenutke
na platno
si mislimda ustvarjam lepo
delim to še s tabo.
Ti je všeč?