vse je

raskav gib obnemoglega ponočnjaka
skrhan odmev prvega zvona
plašen premik zmrzlega jutra

pogled ki pase lakoto brezbarvja

Neumorno me spreminja, utruja telo
edino njemu ne morem ustreči
vse drugo lahko v hotenju preobrnem
le dnevu in uri ne morem uteči.

Tudi zvezde in sonca za naše oči
večno krožeče okoli svojih osi,
minljivost jih neumorno najeda
v svojem času so iste kot mi.

Ne bom te budila
v rojevanju jutra
osame zaledenelih sledi
izgubila se bom
v sanjavih kodrih
razbrazdanega večera
(navijal si jih s prefinjeno
gibčnostjo prstov)
ko so izginile samotne poti
(ni jih še prehodil tvoj korak)

da se odmaknem od svetov
vdelanih v poslikane trepljaje
razbrazdanih dlani
zglajeni so bili v robove grčavih sten

zapletem se v netopirjeve  iztrebke
stegnjenih rok lovim ročaj
glinenega vrča
hlastno pijem pajčevino tvojega obraza

odtrgam se od krempljev prikazni
minem v nočnem kriku

razpršen sem kakor bog ki sestopa
vsako jutro znova
iz ravnic obzorja

povsem take barve
kot okrušena skodelica iz katere piješ čokolado
in vanjo umešaš smetano
kremaste tišine

Še kamen nosi skrito moč v sebi,
če kresneš ga, se v jezi zaiskri,
kaj šele človek v telesu skriva,
se ne zaveda, dokler ne vzkipi.

Moji čuti so predstraža čustev
intuicija je smerokaz
v srce slutnja mi odtenke nosi
odkriva kakšen je moj skriti jaz.

Odzvanjajo v meni tvoje misli
tvoje želje in pogled tvojih oči
iz mene piješ zadnje kapi znoja,
ki jih tvoja slast v meni naredi.

Prepojen z ljubeznijo sem tvojo
v srcu nosim ves čustven obstoj
nihče nikdar ne more tega vzeti že po tem naj svet ve, da sem tvoj.

Samo dobra dela so vpisana
nekje v mojem jedru,
ki ni središče mojega telesa
temveč v še neodkritem jedru.
Najti v sebi to žilavo težišče
je slično prepletu štorovih grč le v vodi zaznaš kam se pogreza
a jaz ga v vodi ne bom zaznal.
Našel bom mesto izvor težavam
v svetu krivih telesnih želenj
radi njih je poraba energije življenja
postala  v meni največji problem.
Nimam vpogleda nad dolgostjo življenja
z zmanjševanjem želja se duhovno krepim
takrat, ko v jedru ne bo krivih teženj,
bo v meni resnica, ki je bistvo neba.

Praznina. Tekoča.
Fluidna. Utripajoča.
Daleč se vidi.
A kratkovidnost prevlada.
Vse, prav vse se
ponavlja.

..so kot pesek v puščavi
preveč jih je, da postale bi zaklad
zato je modrecev med nami malo,
ker v tišini sveta nosijo ves jad.

Zamislil sem se nad to žaloigro,
ki jo človeštvo izkašljuje vsaki dan
shranjujejo besede se v knjigah
a po umu redko kdo je v njih spoznan.

Zato nas vodi življenje v prepade
ki znova novi rod obudijo
na srečo niso vse kot živi pesek,
pogled k nebu mnoge nudijo.

Spoznal boš, da res globoko temačen je ta svet,
res pa je, da v nočeh od Meseca sija si prevzet.
Tvoje srce je skrušeno, polno zlomljenih idealov
in bolestna duša kot svet krhkih je kristalov.
Nemirni, večni plamen sanj počasi že ugaša,
prihodnost le veliko gostijo črvom spet prinaša.

Ozkarji v deželi so doma,
prav veliko se jim ne da.
Padajo na Turbarije,
so vroči privrženci Kmetije.

Kulturno zadovoljeni,
z harmoniko in veselico.
Duhovno potešeni,
z mašo in Družino.

Kravica ali njena mamica,
to sedaj je vprašanje?
Naj določi slamica,
obema seveda spoštovanje.

Lepa mlada kravica,
njena jezična mamica.
Jama ali jamica,
v mislih , poigravam z njima.

Najbolj mučno je,
da še preden začneš pisati pesem,
veš, da bo slaba.
Veš, da bo slaba,
četudi sploh ne veš kakšna pesem je dobra.

Pa naj potlej ostane skrita pod kupom listov v predalu pisalne mize,
oziroma v še bolj skritih kotičkih skoraj petsto gigabajtnega diska.

Naj bo zgolj samoizpoved,
le ključ do katarze,
karkoli je že to.

Ko pride čas, trenutek poželenja
se ljubezen v sleherno bitje vseli
takrat prihaja želja prav iz duše,
ki jo duh nebes v srcu obudi.

Kipí pogled med mano in izbranko
v celo bitje strast se vseli
ne čutim drugo kot le silno željo
v katero slej kot prej se seme zapodi.

Vse kar prepreči to dejanje
ustvarja v človeku jezo in strup
energija hotenja se rada pretvori
v poniževalno sovražnost,
a le pri meni nov up.

Zaslutim v sebi vesoljno zahtevo,
ki dušo vodi na končni izpit
vsaki vdih je začimba za uk hrepenenja
obenem mi misel podarja nov vid.

Da bi razkril ves smisel življenja
čistim iz sebe vsa nagnjenja proč
v telesu ostane neznana usoda
dokler se svoboda ne prikaže kot moč.

Belo perje in črni kos

Zelena polkna, zelena trava, zelena narava
In zelena zelenjava.
Zelo zeleno se mi zdi, da rumena in modra se v zeleno spremenita.
Zeleno drevo, zelen plašč, zelena paprika in zelen grah.
Zelena solata in zeleno vse 
Zelena je glava, ki vidi, a ne ve. 

Modro nebo in modra tišina,
Modro morje in modra kri,
Kaj to pomeni, modrikasto se ti ne zdi?
Modra vprašanja in modri odgovori, 
Modro letalo in modra riba,
Modra modrica, če zgodila se je krivica. 

Pisalo v roke,
stoj za menoj.
Kar ljudje govorijo,
natančno zapisuj.

Modrost ljudi,
steber civilizacije.
Vsi odgovori,
na večno vprašanje.