Votlo tvoje je srce,
spira voda krvave ti roke,
in čeprav si z bliščem obsijan-
gnije duša tvoja iz dneva v dan!

Sair
oditit
za zmeraj zapustiti
iluzijo ljubezni
apanhor
pobrati
pozabljene koščke sebe
in znova sestaviti kolaž jaza
levantar-se
zbuditi se
iz teme laži
ki jih sam sebi pišeš kožo

Pod črepinje skrijem
bledolaso misel,
ki od tod do večnosti
vzplamti ljubezen.

Toplota utripa
in se vije,
vse bolj navzgor,
vse do zadnjih
lasnih mešičkov.

Kakšna sreča,
da te imam,
saj si ti vse,
kar je dobrega
na meni.

Razgrnil grob sem svojega telesa,
ki mi ga je san razkril,
prav tu pred mnogimi stoletji
z valovi sem se, zaman boril.

Veter mi hladi vročico,
dež izpira grenko sol,
ki se je iz solz budila,
najdem, čutim grob in bol.

Z rimami lovimo poti
na igrišču smo razigrani otroci.
Vsak svoj svet ustvarja
vsak svoj svet predstavlja.

Na nas pazi naš glas
ki nam daje možnost predstaviti svoj jaz.
V obliki besed
sami sebi pravimo "poet".

Brez koraka že vrsto let čaka
na čas ko se zasliši neobičajen glas.
Tisoče rastlin ter živali, zaradi nas uspe trpeti.
Uničuje se svet, uničujemo naš čudoviti planet.

Naše roke so strah in trepet
da porušil se bo divji svet.
Zgubljajo se domovi
ter mesta kjer bi lahko vsi prebivali.

Ljudjé s slovenstvom v srcu,
slišíte glas mi važni.
Se štìrinájst že vekov,
ki vsàk je v stotih letih,
borimo v Alp zavetju.
Nam tèžko jè živeti,
smo v drugi ród ujeti,
vsem drugim smò pokorni,
nas tepež žgè osorni.

Naj pove se zakaj!
Naj ve se zato!
Da bomo razumeli kako!

Kje um mu zdrav razum,
ko vidim ga opitega,
leži negiben kot da se poslavlja,
globoko v sebi pa nazdravlja,

Kje um mu zdrav razum,
brizgalko inekcijo si polni,
morda dobil bo krila, poletel,
zakaj ne sanja, tega ne bi smel.

Ljubezen moje si poti življenja,
in življenje moje pot ljubezni tvoje je.

A te ljubezni ni,
je le praznina,
praznina ki ubija mi srce.

A upanje ostaja,
in vse kar rabim je le to,
a ko upanje zbledi-umre srce,
in zapre se žalostno oko.

Ponujam ti mojo roko,
ponujam ti svoje srce,
moj pogled naj vse pove.

Čutiš utrip mojega srca,
želje, pričakovanje,
v objemu tvojem,
moje sanje...

Nežna ročica, drobcena dlan,
nasmeh iskren jo kliče k sebi,
da začutil njen bi objem,
spoznal, občutil solze, smeh.

Iskren v mislih, želj preprostih,
ob materi željan ljubezni njene,
ki v njem živi do smrti, ne ovene,
da objame, poboža nežno ga lahno.

Ob prsih njenih ljubezen se krepi,
ob korakih prvih,besedah naprej živi.
Morda otrok, njegov moški bo korak,
če dekle, le zdravja želi jima vsak.

Preprosta, vendar očarljiva,
po pašnikih, livadah vabi,
le redka cvetlica še tako vabljiva,
ko utrgal si jo, vprašat ne pozabi.

Morda pove ti, če ljubezen ti je dana,
ko lahkotno postojiš , modruješ,
ko zadnji beli cvetni del utrgal si proč,
me ljubi, ne ljubi, sprašuješ.

Zapele ptice v jutro, sončen dan,
ena priletele med vejevjem žvrgoli,
morda ji sonce ugaja, se ga veseli,
da polepša dan meni, tebi, nam.

Cvetoče lepe rože vabijo k sebi,
marjetk in drugih lepih s sončne trate,
s pogledom iščem, eno izbiram zate,
rad bi podaril, poklonil jo le tebi...

Kruta-nič manj nežna melodija,
objame čutna me melanholija,
zlomi jok v izobilju se lepote,
in ko nirvana mirno grabi
evforijo,
kriki padajo v nebo,kričijo.

Naj preglasi vse tisto,
tisto, kar vredno ni da sliši gluho uho,
naj spet kot bi igral Orfej
siv se kamn zjoka in nebo.

Kot otrok zaspan,
bežim v zavetje sanj,
me strah živeti je-ne znam.

V čem je lepota puščavskih lepot,
ki jemljejo dah,
a puščajo dejstvo tisočerih krvavih rok,
rok, ki gradile so ugled uglednim malikom,
ki pili nedolžna so srca na obrežju življenja,
vse odkar se v imenu človeka rojevala mati je zemlja.