Zakaj življenje moje zapolnjelo s praznino je?

Zakaj postavljam si vprašanja,
na katere odgovora sam Bog ne ve?

Zakaj srce moje ljubi tebe,
ko pa ve da ljubiti te ne sme?

Tako daleč...
Kot na drugi strani
Nekega čudnega oceana.

Vidim se
Na drugem bregu.
Vidim se -
Banalno,
Kot zrcaljenje zrcala.

Zakaj se čudim,
Ne vem.
Zakaj bojim se...
Ne vem.

Bil je vroč poletni dan.
Rabil sem osvežitev.
Hladna cola in sladoled.
Super!

Hodim proti domu
in nenadoma se začne:
napetost, črvičenje,
črevesje se je uprlo.

Pohitim proti grmu,
slečem hlače in počepnem.

Še pesem topolov odmeva,
jelše veter upogiba, prepeva,
panonska ravnica živahna,
ob pšeničnih poljanah prekrasna...

Žal pesem spet je otožna,
kot tam človek je v skrbeh,
z Muro, mejami obkrožen,
potrt, premagan, s solzo v očeh...

Odpusti mi mojo ljubezen,
ki te mori.
Odpusti mi mojo ljubezen,
ki te duši.
Odpusti mi mojo ljubezen,
ki ti dihati ne da.
Odpusti mi mojo ljubezen,
ki te ...
Odpusti...

Nasvidenje noči v konjaku,
ko sem se sprehodil čez volnene travnike
in po preplašenih prstih se je jutro priplazilo
na teraso, med topole in v kamenje vodnjaka.

Oblaki so kričali
kot raztrgane ovce
in deževalo je,
da se je pokrajina
zlivala v blatne odtoke.

Sedaj
čutim ceste iz golega peska,
kot žile, ki utripajo v pričakovanju.

Sanjamo čez dan, sanjamo ponoči,
ob trenutkih nemoči., prizadetosti,
žalosti, izgubi v ljubezni, v stiskah,
sanjamo, čeprav vedno niso željene...

Naslonjen ob vrbo ob Savi sanjam,
o prijetnih trenutkih iz otroštva,
o šaljivih potegavščinam, nagajivosti,
sanjam o prvi nezgodi iz otroštva.

Sta srečali se opravljivki,
imeli vedno sta svoj prav,
včasih znani prepirljivki,
ju vsak prav dobro je poznal..

Je prva vedno razpuščenih las,
kadila sto na uro, hripav njen glas,
ko druga v krilu istem tedne tri,
kar uboga na pogled se zdi.

Ničesar njima ne uide,
čeprav je sonce že zašlo,
kaj vse dogaja, še mesec zasmeje,
ko vsaka svojo laž z besedo seje.

Zdi se kot da boža,
z menoj se poigrava,
neslišno nad oblaki plava,
v siju zvezd kaže pot, mi govori.

Če na pot si novo se odpravil,
ne oziraj se na staro več nazaj,
priložnost novo bi zapravil,
priložnost drugo, sreče iščeš zdaj.

Se sonce že odpravlja za goro,
prihaja mrak, neslišno se udinja,
poslednje ptice pred nočjo pojo,
temno postaja, noč se zgrinja.

Že kresnic na ducate prihaja,
enkratnih v letu, kot da so z raja,
nežno v noč lete, se poigrajo,
svetlikajo, z žarkom trepetajo.

Prazna je gorska livada,
rože sedaj ne cvetijo.
Mrak nad soncem prevlada,
meglice v dolino bežijo.

Kača po travi se vije,
usoden človeku je strup.
Bodalo nedolžnega ubije,
kri obarva mu trup.

Rišem zvezde, sam,
na ta brezupen dan,
na prvi dan v letu,
na tem bolečem svetu.
In upam...
In čakam, da mine čas,
da sonce vrne mi obraz,
da senco soj svetlobe zbriše
ter polja, hiše spet nariše.

Pridi kdaj;
ne bom želela, da si vitez
ali feniks iz pepela -
tudi jaz to nisem.

Zgolj,
kot bi čebela eni roži sedla v cvet, 
popotnik čmrlj bi bil,
lačen medu.

Lahko da sva legla
v prav tisto travo.
Visoko, zeleno,
ki boža oči,
kadar misli
letijo tja v daljavo
in se nikamor
več ne mudi.
Lahko da sem ljubil
vse do bolečine.

Je rumeno peščeno.
Tik pred oseko,
iščejo tujci prijazne oči.

Se ura ustavlja
v času minulem,
nikogar ne iščem -
opazujem ljudi.

Ker se ljubezen nikdar ne postara
in mlado ostane do smrti srce,
ker roka dotike za vekomaj čara
v nežnost večera in sončnega dne.

Ni v meni, če hočeš, ko raniš oblake.
in se usiplje čez lica slan dež
posrkala žalost vse trudne korake,
da bi ne zmogel odhajati čez.

Moje so vse te besede.
Čisto moje.
A jih ne morem povedati,
a  jih ne morem izustiti.
Nekomu,
ker je zmeraj preblizu.

Nekomu,
ker je tako obupno daleč.
In vendarle ihtijo,
ranjene od tišine,
premražene od molčanja,
že skoraj onemele
in  brezčutne.

Ponoči sem imela pesem.
Precej natančno se spominjam
kako sva se držali za roke
v vročični lenosti.

Smehljala se je in mi šepetala v uho.
Malo sva se ljubili,
zapletali metaforo.
Žgečala sem jo po črkah
ona mi je ljubkovala pljuča.

Dobro se spomnim,
zaspala sem v njenem objemu.

Gledam v nebo,
Iščem kje vidim te lahko.
A tebe med nami več ni,
le spomin na tebe še živi!