Hlad objema me,
ko zapuščam tvoje sledi,

ko tvoje ime vedno bolj daleč
je,
zapuščam te.

Rane počasi celijo se,
glasovi vedno tišji so,
kmalu vaših stopinj več ne bo.

Dve leti vlekel za nos si me,
to je največ kar lahko prenese to srce.

Tako blizu si,
čeprav le sanjski fant si.

V siju mesečine loviva se,
gozdni šepet vedno premami me.

Raziskujem te, od glave do pete,
potujem med tvoje roke.

Vonj po senu, zrele češnje slad,
vse pušča sledi,
te strastne noči.

Srce, a ti veš?
Po krompirjevi juhi, oprani žehti
in toplih zavesah vonja po milu.
Z budilko v vzglavju.
Mama pomiva posodo
zamreženih solznih oči.
Oče za prvim vogalom, za šankom sloni.

Odprla sem paket,
iz njega je štrlelo življenje.
Darilni celofan
me je ločil od maternice.
Ob prvi priliki sem se zahvalila,
s pritlikavimi marjeticami.
Val, ubežnik morja

po pravi poti naju bo vodila v fantazijske gozdove polne prečudnih bitij
želja po večnem življenju, da bi zajezdila evergreen samoroge in obeležila svoj čas vredno najinega obstoja.
iščeva se, iščeva, da bi skupaj poletela na ultravijoličnih metujlih, kjer užijeva transcend ljubezenskih užitkov
ob podčutnem premikanju zavesti, spiralne oblike organskih hormonov, do norih nevronov, ki prenašajo

Pomniš
Vonj poletja
Zlatolaso seme
Pritajeno hehetanje
Žanjic

Pomniš
Okus kože
Pomečkane trave
Ukraden poljub dekleta
V jutru

Ne zbodeš me samo ti,
ampak tudi ti.
Ne samo zaradi tvojih dejanj,
ampak tudi njih.
Kriv si ne samo ti,
ampak tudi ti.

Ubija me želja
ponos mi hlapi,
me silnica vleče,
strast se krepi.

So leta mladostna
prevzela telo,
a moja misel
ne pojmuje vse to.

Slačim s pogledi
ves ženski svet,
ne gledam obraze
nit' njenih je let.

Od malih nog, pa do starosti,
biti poslušen je težava vseh.

Ko z leti dohajam to večno besedo,
ki se odbija nekako od me,
spomnim se vere, a bogaboječnost
nas kot hipnoza potiska pod se.  

Rojstvo in smrt sta istoimenski,
le da sta pomensko človeški izum,
povsod se med njima ponižnost preliva,
odvisno v kakšnem je odnosu razum.

Pesem Vas vabi na Randevu življenja!

raznolike postaje.

Randevu življenja,

v jeseni,

plava v žarkih sonca.

Randevu življenja,

poleti nasproti zapora,

začuti iskrico smeha.

Nasmehnem se zate,

takrat, veš,

ko pomislim nate.

In srce mi bije hitreje,

takrat, veš,

ko glas tvoj me ogreje.

Izgubljen

Gospod, težko je,
živeti to življenje,
ki si mi ga dal.
Vsakodnevna borba,
sprašujem se .... Hm?
Kakšen človek bom postal,
a sem si pravo pot izbral?

Odet v grehe plašč,
iščem odrešenje,
na poljih izgubljenih duš tavajoč.

Vrv sreče,
ki vodi do zakladnice
polne zlata
ter ostalega bogastva.

Ni denar
tisto za kar bi nam moralo biti mar.
Nasmeh je vreden veliko in še več,
ne mečimo takega bogastva preč.

Darujmo srce,
vedno povrne se nam vse.
Običajno se v večji količini
kakršne ne moremo izmeriti.

Belina, ki čaka,
da zapolni jo dlan,
kot ladja iz mraka
je peljala drugam:
roka in pod njo sled,
ki črnilo veže
v trd pljunek besed.
In v neskončnost seže
nem krik razglašen,
do gluhosti vzklika,
v očeh pogašen.
Ah, srčni nemir
z bele površine,
to čustvo od nikjer
rodile so tišine.

Vrstic ne pišem več, (še tole bi prečrtal!),
besede, zlogi padajo kot zadnji sad.
Jesen je, jaz pa po vsej sili vrtam
v srce in prežeče čakam na zaklad.

Zima kmalu pride. A ne spoznam
več rok, ki pišejo mi tele stihe,
kot sneg, ki skrije umazano ravan,
prečudno belo, vse tuje zdi se.

A več jih ni - strasti, in kakor, da bi mraz
čez noč v meni vse zamrznil,
se mi iz ust kadi ledeni dih.

prišel si
ne vedoč, da boš ostal
večen popotnik
s krili pripravljenimi za let

rada bi te zadržala
te ne delila z vetrom
skrbela bi zate
kot nihče do sedaj

Vprašala so me dekleta
ali je plesat' grešnô,
izrekel sem jim dva napotka,
kako naj se odločajo.

Vodi naj vas ena misel
kakšna naj vam bo želja,
vse kar delate s ponosom,
je za slavo Jezusa.

Sedim na balkonu
ugašam na pol pokajeno cigareto
in poslušam dežne kaplje
šššššššššššššššššššššš
šumi, ko udarjajo ob listje.

Pogledam malo bližje
pogledam list na drevesu
kaplje polzijo po njem
kot solze po licu
kot bi listje jokalo.