Gorje,gorje vsem nam potaplja se morjé.
Vse ribe so gladino pokrile.
Gorje,gorje vsem, ki nam hote,
Brez solz
Brez solz
Nam vodo zastrupé.

po P. Celanu

V mandorli, kjer Nič kraljuje,
kaj stoji v mandorli?
Dvoje mandljastih oči,
kraljevsko modrih.

In v očeh, kaj stoji v teh očeh?
Solza, solza in v njej mrtvi lesk.
In ta lesk, kaj ta lesk odseva?
Nebo, nebo polno pepela.

NAVZDOL, Z VRHA PEŠČENE URE
Me zasipaš, zrno za zrnom,
Neslišno v tej stekleni kletki.

Dan za dnem.

Jaz pišem v pesek,
Medtem, ko se veča gomila.
Med prsti mi drsijo tvoji lasje,
Poljubi, roke, besede - vse izgineva...

A bolj kot minljivost,

znotraj te steklene ječe,

naju muči neprodušnost, strah.

Čutim, kot da bi lebdela,
kakor da bi me nosili oblaki,
ob poteh brez smeri,
kot seme, ki ga nosi veter,
da ji najde mesto novega rojstva.

Vse okoli mene je modrina neba,
lahkoten topel veter me boža,
spet varno usmerja se poigrava,
skupaj pleševa ples neznanemu cilju,
željno pričakovana, sem nepredvidljiva...

Kako majhen, močan, nepredvidljiv,
preusmerja reke v nov tok
kot sad ljubezni bil rojen otrok,
z dejanji svojimi zdaj nepremagljiv...

Iz nad oblakov majhen bil bi,
morda le zrno makovo, mu sled,
a moč mu dana da spreminja svet,
čeprav v duši peče ga se zazdi.

Zginjajo gozdovi, čiste reke, tolmuni iz gora,
megleno sonce, v hrani strup kot da arcnije,
pohlep ga žene po denarju v njem klije,
nihče ne ustavi ga, preveč moči ima..

Temno nebo se je nad mano vilo,
a jaz zapuščen sem v mislih bil,
od nikoder žarkov prebujenja,
le top pogled se je z mrakom zlil.

Kako se žalost hitro useda
kot težka megla nad globeljo,
kanček nebes nosimo vsi v sebi,
jih iščem  s srčno željo.

Kako si izmuzljiva
Prefinjena pretkanka
Lačna krvi in mnogoterim
Prekleta uganka
Zakaj posedaš le za hip
Na konici jezika in
V loku bruhaš žveplo
In ognjene zublje
Četudi so ustnice
Vabljivo našobljene
In mične v srčastem poljubu

Lepota
Jutra.
Ubegnila sva
Brez besed v
Esencialno
Zlepljenko.

Eden brez drugega
Ne znava, ne zmoreva.

Konec maja je in res
bi se že moral
spraviti za knjige.

Namesto tega sem danes razmišljal,
kaj bi napisal kot v slovo dedku,
če bi mi jutri umrl.
Verjetno bi bilo težko ampak
vsi bi pritiskali name
ker sem pesnik v družini.

Moral bi napisati nekaj.

Bele stene,
ura tiktaka,
otožen pogled dragih oči.

Oba sva se strinjala
in pristala
na pogoje

Zdaj igrava igro
ki ni ne varna
ne kratka.

Ura nad tržnico
kaže deset čez osem.

Skozi okno sva vrgla
surove postelje besed
in v sobah je bedela tišina.

Prehodil sem drevorede
in zaspal v objemu toplega dežja.

Grem dlje od teh in tistih korakov.

Ognjeno rdeč je javor
in krokar se v nevihti
s težavo oklepa veje.

Lahko bi bil Kristus,
krvaveč v zeleno očetovih travnikov.

Jacquline is my sweet mistake and I

always love her true,

but she runs away through the streets

and screams; »Darling, I love you too«.

My Jacq puts on a carneval

In my ten times ten large room,

And she smiles as an orphan child,

As we gaze at her naked truth.

Jacquline comes to town in spring

When violets rage in growth,

But then she quickly disappears

As her wildest winds whithdraw.

Before you laugh and before you cry

Even before you marry and before you die

Before you cook and before you burn

Before you wonder and before you yearn,

way before you succeed and way before you

firstly steal;

-a heart

-a kiss

-a burning touch,

Way before you try to lunch,

That supper that was not yours to host,

Or drink that vine withouth a proper toast.

Way before just try to say outloud;

»I really know why is it all about!«