Kam ste misli se izgubile
poduk prihaja, vas je strah,
ste zopet peklu popustile
vohamo žveplen zadah.

Jih poizkušam obuditi
naj mi razjasnijo to
srednji sloj me že obvešča,
denar nam maha v slovo.

Upam da me ne sovražiš, upam da lahko mi oprostiš ker sem ti kaj naredila, ker sem ti srce zlomila. Sedaj sem jaz na vrsti, da narišem se v krsti, da meni srce trpi, krvavi, da trpim zaradi tebe in da me boli.

Vsak tvoj poljub je sanjski in tvoj vonj je božanski, tvoje oči mi utrip povečajo, vse moje misli se tebi posvečajo. Vsak ta verz ima namen, da ti mojo ljubezen izpovem, da ti povem kako rada te imam in nikoli nikjer nisi sam.

Misel na tebe me prebudi, sreča se znova nasmiha mi, moje srce ogrel si mi ti, tvoj obraz mi dan razjasni. Ljubim te bolj kot je nebo visoko, ljubim te bolj kot je morje globoko, do tebe ljubezen moja nima meja, rada te imam iz dna srca. Na usta me poljubi, objemi močno na uho mi prišepni da tudi ti čutiš tako, prisezi mi srčno da to niso laži, da moja se duša lahko veseli.

Na oknu so kaplje,
oblaki spet jokajo z mano.
Sivo je moje veselje,
siva prekriva modrino.

Na stolu zmečkana obleka
objema spomine,
ki jih skrhan ponos
tišči na dnu moje zavesti.

Na oknu so kaplje,
ki jih tisti dan tam ni bilo.
Bili pa so žarki,
kot upanje naivnim.

Izsek v času,
a ta je bil moj.
Vsaj tista polovica.

Napake, banalnost,
dnevi, ki grejo kar tja nekam,
mimo; s tabo.

Bližina, toplota,
smeh in tisti občutek,
ko veš, da ne moreš pasti; s tabo.

Poljub, objem,
zbujanje v tvojih rokah.
Rekel si, da obožuješ zaspati z mano.

Preobrazbe človetva,
neizbežen izhod iz stiske.
Stvaritve in čudeže
si lastijo mase.
Kdo jim da,
možnost izbire?
Hrano iz neba prodajajo,
sonca so njihova.
Skromni,
kot taki,
ustavljajo se v uboštvu.
V njihovih besedah ni konca.

Prevečkrat je pretrgana
bela luč.

Naučimo jih
varovati ogenj.
Vsak si bo svojo grmado postavil,
vsak bo svoje demone preganjal.
V piramide zaprti,
nekoč se bodo prebudili,
s plameni jih bodo sprejeli,
visoko se bodo povzpeli.

Poteptali jim bodo vse.
Tudi resnice.

Svet krojijo blečeče sanje,
sanje neumnih ljudi.
Vrtoglave misli
spuščene bežijo.
Besede zabadam v tvoje telo.
Krvavečih ustnic vzdihuješ,
spraskanih zvokov se braniš.

Kristalno črna griva
preplašeno pozdrav pošilja.
Ni je moči vetrov poštene,
da bi iz trdnega jo reda izvila.

Konjički že upirajo poglede k nebu,
vdihujejo skrivnostno mehko moč, ki že kmalu se iz krempljev gneče bo osvobodila
in zbežala daleč, daleč proč.

Kot cvet vabljive lilije me je prevzela,
da občutil telesnih bi sladkosti,
z dotikom rok, me je objela,
da nebeških čutil bom radosti.

Oči, sanjave, igrive, zapeljive,
lasje pšenične barve razpuščeni,
ustnice vabile v igro so strasti,
ko čuteče le telo še govori.

Rodilo jutro se, spet nov je dan,
bile so sanje, je vse zaman,
le še v snu obujam spomine,
z jutrom, z dnevom vse mine.

Grenke solze so ji oblile lice,
materi tresoča je postala dlan,
kot žalostinko so zapele ptice,
se spremenil v žalost sončen dan.

So sporočili, ponesrečil se ji sin,
prinesli so ga s skal, z višin,
negiben kakor kamen, v rokah cepin,
ko želel da premaga sam vrh planin.

Morda planika tam bo zacvetela,
ob sončnih žarkih oživela,
mogoče prekril bo skale mah,
odnesel nesrečo v pozabo čas.

V portretu sem našel oči,
ki želijo,
sanjsko omamo,
ki se krade v čute.
Nesmrtno lepoto
upodobljene glave
prebujam iz sanj
po skrivnostni pomoti.
Mehke oblike
v barvah življenja,
topi se podoba,
v smrtni zaroti.

Mimo kamna
podrsa kaplja obupa
in pade v moje sanje.
Pokrijem se z melanholijo
in se potopim v kaos
z ranjenimi kretnjami.
Ko spim.
Pokol iluzij raste s čustvi
paralelnega prostora
v katerega pustolovsko potovanje
kastrira misli.

Sprejel bom tvoje vabilo na luno.
Mučil te bom s čudnimi uroki.
Moja narava
se bo prelila v sočutje,
ko bom srečal
pogled tvojih pomenljivih oči.
Vroča želja, ki me uničuje,
v krhkem duhu tvojega prstenega bivališča.
Zmaga!
nad izmučenim razumom,
s toplim žarenjem lesketanja v vodi.
Z nebeškega oboka spustila bo,
kot mavrico,
mrtvaški prt.

Moja usoda je biti ...
Veter pihljajoč,
ogenj vroč,
zemlja pomendrana in
voda podivjana.
Kos in los,
krt, vrt,
gozd, grozd,
reka in smreka,
raček, maček,
sokol, topol
hiša in niša
žaba, vaba ...
Moja usoda je biti vse
in hkrati absolutna ničla.