Pesmi od ljubezn,
od mene slišali ne boste,
ker bolečina je pregloboko zarisana v srce.

Pesmi od ljubezni
od mene slišali ne boste,
ker duša ranjena
ne poje ode radosti.

pesmi od ljubezni
od mene slišali ne boste,
ker izdaja njegova
preveč boli...

Kje si, ko te iščem?
Zaprta vrata.
Ko iščem tvoj dotik?
Zaprta vrata.

Tvoja čustva,
zaprta vrata.
Tvoj pogled,
zaprta vrata.

Upam, da si se našel 
v zaprtih vratih...

Vrnila se je iz svoje službe
v gneči in delu ji dan je prešel,
sprejela jo je mračna praznina,
osamljénih tišina in stari gnev.

Vključila si je vse pripomočke,
da razgrne z glasbo žalostni vel ,
ekran osvetljuje druge domove,
le v njenem se čuti prazni odsev.

Vidim,
da sem slep,
oni,
ki gledajo,
ne vedo.
Da oni, ki vedo
ne gledajo.
Iz vsega se rojeva vse.
Neobstanek obstoji enako.
Ni umiranja,
ni življenja.

Steklene robide je zobala,
ptica brez kril,
žarometi so polzeli,
po perju,
raztrganem brez užitkov.
V kačo spremeni se,
kdor me vdihne in izpljune moj ponos -
na minska polja.
Rdeče strune
hodijo po mojih dušah,
na vešalih so mojim besedam izkljuvali oči.
Odprta je steklenica,
stanovanje demonov.

Izumil sem lasten razum.
Odšel bom tja,
se sestrelil na zemljo.
Skozi kri zvezd,
električne plime herojev,
poiskal bom,
fanatično družico
zastrupljenih možganov.
Šepetal ji bom
razuzdano poželenje
v nora ušesa,
tajne uroke,
razpenjene blodnje
nebeških kraljestev.

Ponoči v sanjah
sem našel kotiček,
majhen kotiček,
samo za naju.

Ljubezen, polna čarov,
me je prestrelila s pogledom
in obsijala moje sanje.

Začaran z idilo
sem sanjal naprej,
plul po reki sanj.

Sledi dežju,
ki vse spira

Njegove poti so kratke in ozke
in vodijo v povojih resnice
v skrito središče
žalosti 

Pojdite k potokom
na travnike in pešpoti,
utrite bilke zdravja
za hrano svojih letnih dni.

Ostale so edine
naraven in hranljivi svet
v katerem bo na zraku,
srce našlo od prednikov sled.

Rajši bi tvegal,
nove poti odkrival.
Spustil bi se v divjine,
kričal bi in se naslajal.
Našel bi tvoj smeh,
zanj bi ubijal.

Topil bi se v bolečinah,
temo preganjal,
krutost bi častil,
kot da je moja.
Na poti do cilja,
našel bi sonce,
pestoval bi tvoje dete.

V plasteh odkrivaš duhove.
Zlate so črte tvojih obrob,
steklena je tvoja vsebina.
Tvoj pogled je mamilo,
tvoj dotik je svetloba.

Duhovi si ne priznajo zvestobe.
Brez težnosti lebdiš,
poševna je tvoja bodočnost.
Kaj si,
da si?

Belih mačk sledi
si spoznala,
še večji so bili
tvoji užitki.
Vetru si dala spoznanja.
Strašna so,
ko zaslišiš odmeve iz globin.
V tvojem vodnjaku
leži,
voda zastrupljena.

Bljuješ,
ko me iščeš,
svoj smeh spreminjaš.
Radost ti je tuja,
samevaš.
Tihi žolč piješ,
potrebuješ.
Tvoje kazni so moje želje.
Strahovi so popolni.
Kri si pila,
ko so te dojili,
njih strah te je kvaril.
Kdo si?

Dokler vsi tako mislijo,
ostanem tukaj.
Ne morem,
niti vas nočem prizadeti.
Trenutek.
Zavidam vam.
Vaš čas potrebujem,
da ga razkosam.

Nocoj se večer ne bo utrnil,
jutra bodo vsa krvava.
Izmikam se,
dajem vam prednost.

Ujetniki umirajo
pod udarci čuvarjev časa.
Kot dih,
v obleki,
ki stiska,
kažejo svoja drobovja.
Zvezde so zaskrbljene,
ko rablju omahne glava vstran.
Iz obroča zdrsne
ključ do svobode.
Zdrsneš v tanko razpoko.

Ljubezen je odeja -
bombažne niti dni,
ki minevajo.

Osamljen človek živi
in se trudi
vedno oprezen
živžav barvil
v rokah drži barvico
svetlejši toni
temnejših dni
temnejši
svetlih
odprtih
oči zaprtih
dlani

Delitev celice,
deljenje z drugimi,
deljenje hrane in ljubezni.

Lovljenje oblakov,
padanje na tla.
Iskanje skritega zaklada,
zlatega srca.

Tempus je čas,
je eros ljubezen?

Nizke misli, visoko življenje.
150 centimetrov, še 2 metra do življenja,
bitje srca, kadenca...

Ura je ena in zdi se, da se
noč ne bo nikoli končala.

Umetna svetloba je prilepljena
na cesto in pločnik ob njej.

O, ta naš vesoljni svet
podložen tisočim besedam,
ki nam ubijajo zavest,
že dolgo jim več ne nasedam.

Svet res ne pozna miru
niti spokojne resnice,
odkoder prava moč kipi,
beseda nje je božje lice.