Slabost meša z jezo se,
vsa čustva prepletajo se.
Zakaj po mojih sledeh brskate?

V vrtinec odnaša me,
mogočen veter rešil me je.
Narava pametna je,
njena zadnja beseda je.

Ne dotaknete se me,
saj višja sila ob meni stoji,
ne poznate nje moči.

Ozri se v svoje neverjetne globine,
kjer so atomi sestava manir
razne energije so tvoj karakter,
sedem galaksij usmerja tvoj tir.

Ni ga trenutka v tej stalni borbi
menjalci v jedrih so hudič ali bog ,
resnica nastane, ko te smrt loči,
od njiju bo eden zasedel tvoj log.

Kakšno bogastvo si uspel vase dati,
to je na veke tvoj depozit
če si zemlji zapustil veliko,
ti duša od telesa ni imela profit.

Tvoj pogled strast izžareva,
s sijem sončnega zahoda jo pogreva.

Pozdravlja te šum morja,
z odsevom zvezdnatega neba.

Jugo proti tebi vrši,
na obraz se rišejo poteze noči.

Objem tvoje bližine kriči.
Ustnice nemo govorijo,
a korak pred sovragom beži,
k tebi si želi.

V očeh ji videti je žalost
gube mokre od solza,
vsa sklonjena v sebi
je ostala sama brez moža.

Zakaj prav zdaj, ko bi živela
najlepša leta starih dni,
ko sta vse si priskrbela
za svoje izmučene kosti.

Vulkan jezo in žalost izbruhnil je,
trgam iz drobovja te.
Vsak atom joče se,
s krikom upira se.

Roboustne sence zapuščajo me,
plazijo za gospodarjem se teme.

Cvet žalostno povesil se je
in pod seboj zakopal ljubljeno ime. 

Veter, dež, vihar in toča
so čistilci našega ozračja,
tudi moja vest me čisti,
od naplavljenega dračja.

Le en obraz hočem imeti,
ki naj ovenčal večnost bi obstoja,
v katerem bom enak enakim,
neoseben, kot je vseh nas pot razvoja.

Nisem isti kot včeraj,
Moje srce ne zdrži,
Vsaka misel k tebi plava,
Iščem tvoje nebeške oči.

Zdaj se novi dan prebuja,
Sanje lepe so bile.
Slišim pesem, ni mi tuja,
Zate bije moje srce.

Vsi čakamo trenutke,
da svečano zažarimo.
Razblinimo se v miljone.
Plapolajmo z mislimi,
bojmo se hladu.
V nas samih je moč,
izgorimo jo.

Na avdicijah smrti
izbrani smo za glavne vloge.
Zgodbe so neskončne,
kot ostri udarci.

Praviš, da si me želiš,
da nisi pozabil name.
Praviš, da hrepeniš
po mojih ustnah, ki niso zate.
Praviš, da bi me ljubil,
da zbujam pomlad v tebi.
Praviš, da vse si izgubil,
ko čustva si zlomil v meni.

Jaz pa pravim, da je pozno,
da bi škodo popravil,
saj moje srce otožno
ne boš še enkrat na led zvabil.
In res je že pozno,
ni več kaj za storiti;
po toči zvoniti je grozno,
vedo vsi še tako zabiti.

Nikamor.
Nikar predaleč stran
od teh dvoje oči,
ki tako radi te gledata...
Samo nikamor predaleč,
da ne utopita se
v prekipevajočem vodnjaku solza.

Nikamor.
Nikar predaleč stran
od teh dvoje ušes,
ki tako radi te poslušata...
Samo nikamor predaleč,
da ne oglušita
v trgajočem vetra ihtenju.

Nisem še videl izraz njenega lica
niti čul nisem zven njenih besed,
nisem še čutil trepet svojega srca,
kaj šele slutil, da bom z njo ujet.

To vsak doživlja za časa življenja
čaka, vzdihuje za kristalom moči,
ve, da bo prišel drugi pol njega,
prelevila se bosta v del večnosti.

Samo dve besedi,
jasno izrečeni,
zameglita ves svet.

Ni čas za pesem,
Ki te slabo voljo spravlja
Ko jo prebereš,
Čas tvoj dragocen zapravlja...

Res lepša tista je,
Ki v ljubezen te pripelje,
Ko moč besed neskončna,
Ti vse grdo v dobro zmelje...

Presenečenje I (birokrati)

Prihajala je naproti kot neustavljiva,
Z odločnimi koraki, elegantnega videza,
Z urejenimi lasmi, rahlo zamišljena,
Izzvialno, s pronicljivim pogledom,
Ne meneč se za vse okoli sebe....
Žal vam moram povedati,
Da danes ne boste opravili ničesar...
Uradne ure so ob določenih dnevih,
Rahlo prizadet sem odšel....

Razpelo

Ustavil sem se,
se mu poklonil,
ob znamenju samotne ceste,
Kristusovem razpelu,
njegovi preprosti, nezlagani podobi,
prižgani svečah, svežih rožah,

V hipu so me obletele slike.
podobe križeve poti,
nov začetek, upanje ljudem,
tudi tistim njegovim rabljem,
vsem trpečim, ponižanim,
upanju, odrešitvi.

Čuden svet trgovcev

Grem v trgovino,
gledam okoli,
nakar trgovka;
oblečena kot...
Tatu zmaj je bil viden,
ja na popku,
zlat obroček na jeziku,
pod nosom, mogoče še kje...

Sonce ne sije več na naju,
ne žarijo tvoje oči,
ne cvetijo moja lica,
ne lesketata se najina srca,
senca je legla
tema nesrečnega časa,
ostali so gejzirji jeze
kraterji polni bolečine,
dvignil se je prah
še iz otroških dni
in naju zasul v vrtincu orkana
pokopana pa niso čisto vsa čustva,
nekaj še v vetru šelesti,
prisluhni zadnjemu utripu ljubezni.

Nekatere izmed nas gensko spremenjene posrkajo že iz maternice,
druge polovijo s kanalizacij civilizacij.

Vsem nam je skupno,
da mutirajo naše celice,
smrčki,
vso telo.

Naj nam v imenu znanosti, napredka 3x dnevno
injicirajo kemikalije v kri,
režejo kožo s telesa,
svetijo v oči.

Objema me življenje, hrepenenje,
sončni žarek upanja,
toplote pri srcu,
utrip srca.

Poslušam,
torej sem tukaj,
vidim, čutim, občutim,
zdaj noč, pa spet svetlobo dneva.

Objel bi vse ki me imajo radi,
pa tiste z žalostjo v srcu,
da bi jim pregnal solze,
in jim polepšal dan.