Zakaj ljudi sovražim,vam povem,
čeprav priznam, da točno sam ne vem;
a znane so mi misli ki roje
po glavi, ko med njimi sem nekje;
nagnusne kepe kože in mesa,
sluzi, kocin, vsega odvratnega;
Od njih vali se smrad gnijoče sle,
kadeč iz ust in lukenj drugih še;
zobje rumeni, ki sesajo dim,
besede zoprne kričijo in,
naj človek miren bo, kot možno le,
še vedno v njem nad njimi bes zavre.

Ego vseh se rad oglaša
v njem ni mojega srca,
beseda mu je moč površja,
odsev je uma in sveta.

Sonce senco izničuje
tako se v meni jaz topi,
v sebi čutim sklad nevidni
notranjost moja vsa kipi.

Sneg
tiho in vztrajno naletava,
odevajoč cvetlice
v neskončne sanje.

Dajte,
cvetlice
lepe predrage,
zapojte uspavanko, ki zaupale so vam jo snežinke...

...so besede,
ki zadanejo ob ustnice zaprte...
,,,znova in znova...
ob ustnice,
ki kot trdna vrata so
dosmrtnega zapora.

En zimski dan,
ko rabil bi pomoč,
šibko sonce tone v mrak.

V temi skrit vran,
stiskam pest, nemoč,
preleti še zadnji vlak.

Metamorphosis 2,
Phillip Glass,
solo piano,
odigra.

Belina, ki čaka, da zapolni jo dlan, kot ladja iz mraka je peljala drugam: roka in pod njo sled, ki črnilo veže  v trd pljunek besed. In v neskončnost seže nem krik razglašen, do gluhosti vzklika, v očeh pogašen. Ah srčni nemir z bele površine, to čustvo od nikjer rodile so tišine.

Še vedno tli,
nočni kres je ugasnil,
tlijo le ostanki vejevja,
kot v ljudeh praznik,
tisti, ki je namenjen njim,
preprostemu delovnemu človeku,
tistemu, ki se čuti odrinjenega,
tistemu, ki se boji prihodnosti,
tistemu preprostemu delavcu.

V vrtincu dobrih, slabih sem lastnosti.
Zakaj le Sonce svetlo pesem poje?
Zakaj trpeti bolečine svoje,
če smrt uniči naše nam slabosti?

Zakaj pustiti našemu telesu,
da um nam gnije tiho in počasi,
in svetu tem, da nam tožeči glasi
izginejo v Fortuninem kolesu.

Ker bo na svetu vse se spremenilo,
ko svet bo spet na tehtnici obvisel;
vse slabo bo za vedno utonilo

Ledeno mesto mamutov,
poka pod težkimi nogami.
Prebivalci ne vidijo lepote kristalne palače,
ki se topi v popoldanskem soncu.
Glasno tuljenje drobi ogledala
in sproža plazove pozabe.
Mamuti brzijo proti ponovnemu izumrtju.

Oranžna supernova na nebu
oznanja konec in nov začetek.
Začetek novega konca.
Zakoni entropije nas spreminjajo v pepel.
Iz pepela nove črve.

Na kraju zločina se utapljajo umorjena čustva,
zdolgočaseno jih razvrščam po smeteh,
Po nekaj pogovorih me označijo za manično depresivno
in danes zvečer jim lahko dam prav...
Nekaj privlačnega se skriva v žalosti...
Začela sm uživati, ko se vsako noč,
po najinih enostranskih prepirih smilim sama sebi.
Sovražim ogledala, vidijo v dušo,
prikazujejo kako nevidna oseba sem postala...
Prodajala sem svoje veselje in srečo mimoidočim,
zaloge so izpraznjene...
vse stvari

izmenjujoče levo desno
na podstavku slamnatem
paradira in vzklika: daj mi!

pa pohaja tam za njim
pocestna banda
in vzklika: daj mu!

a ob cesti ne nabira
se kaj drugega kot fina rima
za komedijo analov

zamujam na sestanke
na drugi strani vse
lepe obleke tega že
še odurnega bolezen
pokonča brez svinčnika
zgoraj brez dobrega
razgleda. joj. to ni
pesem. pismo rosno je.
zamujam. se pomujam.
drugič bom pet minut
prej našla razlog, da

Pišem,
ker samo sebi lahko verjamem, da sem.

Rišem,
ker samo moje oči vidijo vse razen mene.

Delam,
ker samo moje delo lahko cenim kot sebe.

Mislim,
ker samo z lastnimi mislimi naredim tebe.

Oda se je zapisala. Oda.
Pomisli. Vanjo so vsadili
grom in lom svetlobe v strel.
Odstrel in dva groša fantazije.

Vse so zamešali. Oda je, ne neroda.

Kakor majhni, tenki prsti,
iz ognjice in iz dima.
Vonj po črni, suhi smrti,
med postavami svečnina.

Sije, liže in objema,
roke zlate in srebrne.
Ris telesa skriva tema.
Luč iz same teme črne.

Hitim v svetlem delu dneva,
(in iščem odgovore),
bežim pred njimi v mir noči,
temo.
 
Ko se ustavim na postaji,
izstopim iz hitrega vlaka,
v katerem sem skozi okno nemo opazovala bežeče podobe trenutkov,
ki so se vrstili in sestavljali,
spajali,
dopolnjevali,
končali v obliki celodnevnega filma,
ki je del nanizanke,
ali pa mogoče nadaljevanke nekega življenja.

Človek otipava, si želi
zadovoljstva in utehe
nikoli prav potešen ni
telo ga sili v grehe.

Kdaj bo konec skritih želj,
ki jih um razkriva,
moč je dana vsakemu,
jih malo greh odriva.

Razdraži srce in opeče.
Priplazi se in piči.
Trza v krčih sočna sredica,
hrbtenica se usloči
in dež jo razmoči v cunjo
in na soncu se spogleduje s kamnom.

Prestopiš še eno črto,
zapraviš plast kože,
utrdiš srce.

Med naivnostjo in krutostjo
je tanka črta,
z enim požirkom jo izničiš. 

Kar te ne ubije,
te ne ubije.
V tem je grotesknost. 

Že mesece lebdim skozi življenje.

Se zbujam, spet zaspim,
se smejem, zaihtim ...
Začnem na novo in se vdam,
posrkam svet in padem vanj.

V vsak nov korak preteklosti zvenenje vdahnilo je boleče hrepenenje.