Ti govoriš.
Jaz zrem v prste.
Predstavljam si dotik na svoji koži.

Nato obmolkneš.
Pogled zasidraš vame.
Ičeš brezkončno dno v modrini oceana.

Ah, preprostost.
In v njej ljubezen.
Z nasprotnih koncev stare barske mize.

Ko se mi greni kri
in hreščijo lupine,
ko se parajajo kornine
in življenje žolči,
se spomnim na jutro. 

In stičišče.
Vrtenje se v hipu ustavi,
ker imajo solze
počivališče.

Klikni za začetek

klik

Globoko vdihni, rame nazaj,
naraven obraz

bo? v redu ...

Poročam:
naletel sem na težave!
Tam so, vprašaji
v peskovniku misli,
ne dajo mi miru,
vodijo me po
starorazumskih poteh -
zdaj sem naplavina.

Kot en oljni flek,
za nikamor in smrdeč.

Ko sem slabe volje,
se je težko pogovarjati.
Vlečem se na
prijetnejše plasti,
a sem pretežak.
Besede ne pridejo
rade iz ust.
Vlečem jih,
a so spolzke.

Pripravljam se na odhod,
na potepanje, ne skrbite,
poslal vam bom
sporočilo v steklenici.
Dolgo me ne bo.
In zbudil se bom
popolnoma drugje.
Tako! Tukaj sem končal.
Pripravljeni? Jaz sem.

Sedim ob knjigi
in med prsti drobim
olupke pomaranče.
Zunaj je že tema,
debel dan za mano,
črnina je lepa podlaga
za dogajanje v moji sobi,
ki seva skozi okno.

Zaljubitev je zabubitev.
Kdor se zaljubi, se zabubi.
A tudi druge faze ustrezajo
življenju in spomladi
leti naokrog toliko
mladih metuljčkov.

Prosi me, da ti odrežem krila.
Ti megla, ki se vlečeš po stenah.

Moja senca je hrast.
Moja zvezda stalnica
se imenuje vest.
Moje iskanje
delanje stopinj.

Krilat samec sem zdaj,
z mokrimi krili,
komaj da se da leteti z njimi.
Zrak je čist, lahko zbežim,
vedno bi lahko,
tudi čakal na veter,
pa ne morem.
Metulj sem
in razpiram krila
v pozdrav.

Razpet med
vrednostjo samega sebe
in pravo vrednostjo samega sebe.
Kot težko jadro.

Razrešil sem sudoku misli,
zdaj sva le še z mojo prestrašenostjo.
Še, še, še,
še in še in še
prestrašenosti.

Prišla si in se vkopala.
Zdaj sva oba vkopana in se gledava.
Vmes nikogaršnja zemlja.
Nestrpno pogledujem proti tebi.
Nazadnje vstanem in stopim čez ravnino.
Ponudim roko sprave, miru; oljčna vejica!

Hmmm.

Oba sva narejena iz preteklosti.
Tvoja oblačila so prav tako
ohlapna, kot so moja.
Hvalabogu, da ti niso
prižgana na kožo!

Molk je zavetje hoste.
Saj le tako lahko prisluhneš
petju ptic.
In petju sebe.
S prikrito močjo
roke, ki drži jabolko.
Obenem hrana in orožje.
Hodiš po utrjeni zemlji.

Klic prepelic,
oddaljenih krajev,
oddaljenih ptic
in njihov šepet.

Sive ceste,
zasanjane poti,
preozki dovozi,
razburjen drget.

Odpotoval v daljno sem deželo,
da oči v njo mi več ne zro,
dekle, ki ni želelo mene
je prepustílo boljšemu telo.

Dokazati sem hotel obema
kaj v meni trma govori,
bom zmogel priti do bogastva,
čeprav te želje v meni ni.

Dva verza v poskoku,
dva iskra konjiča.
Naenkrat iz niča.
S poklonom in v loku.

Zamah čarovnije
in rdeč nosek klovna.
Mehak kakor volna.
Nad hrbtom levinje,