Obleci, brat moj, črni plašč, nadeni temne rokavice. Nad nami bodo črne ptice, pospremi me poslednji dan. Orgle bodo zaigrale, zajela tema bo obred, tam žalosten bo vsak pogled, še smrt bo šepetala. Brat, odet v črnem plašču, povzdigni žalostni pogled, za mene je končan ta svet. ˝Zdaj končno bom začel živet.˝

Začaran krog besed, ugank, splet omam in napak, besedna igra, ničta pot, težki glas, srce zarot. Razprte črte, sklenjen krog, končan trenutek, ni pomot, x v krogu zapre mi pot, ostal v deželi sem zarot.

Lepo je bit' zadet,
ker maš v rokah cel svet.
Ko misliš, da lahko letiš,
ko se vsemu potihem smejiš.

Lepo je bit' zadet,
in preživet' dan s tabo.
Lepo je, ko vse diši,
lepo je, ko so pike tri.

Sanjal sem hotel nad oblaki,
in čas, ki je zastal,
strežnike v belih oblekah,
sobo s pogledom na jato ptic.

Sanjal sem o postelji
odeti v jesenske barve,
pisane balone na poti proti vzhodu,
ustnice, ki so govorile.

Lažem si,
da pozabila sem te,
da ta solza v očeh zadnja je,
da vse eno mi je,
da ne boli,
ker vem da zdaj z njo si.

Lažem si,
da bolje brez tebe mi je,
da ne pogrešam te,
da vse preteklost je.

Nikoli ti nisem priznala,
da zate vse bi dala,
svoje življenje zate bi končala,
ker vse kar sem bila
in vse kar sem imela
tebi sem dala,a tvoje srce
pri njej je ostalo
ljubezni mi ni dalo.

Zdaj gledam te,
oči so ti polne solz,
roke so ti hladne
in glas ti drhti,
ko rečeš mi,
tu poti za naprej ni,
oprosti mi,
ker delam ti to,
kar boli zelo,ampak...
jaz ljubim njo.

Opazujem jih, razmišljam,
Nekdo jim je dal meso...
meso namesto kruha,
meso namesto plačila za delo.
počakal na tisti trenutek,
ko ga morajo takoj pojesti.

Morda je želel da se prenasitijo,
kot so se danih obljub po plači
obljubah iz ust nasitenih,
ko je pričakovano plačilo,
ne nagrada, ne miloščina,
nekaj samoumevnega.

Za menoj so ostale prespane noči
izgubljeni dnevi mojih moči,
v času, ko nisem še vedel zase
kaj so dekleta želela od me.

Prišlo je k meni nekega dne,
dekle, ki ji nočem izreči ime
povedala mi je kaj naj naredim,
da bom imel tudi jaz svoj nemir.

Ti si ta,vsaj tako
sva rekla oba.
Ti si ta,
ki vse moje želje pozna,
ta ki mi spati ne da.

Ti si moj,
ti si moja sreča,
ti si moja edina bolezen
in prava ljubezen.

Ko rečem ti si ta,
ki vse mi da, vse
mi vzame in
najlepše kar mi preostane.

Sanjala sem,
da si odhajal brez besed,
brez pozdrava,
le v senci hrbta
sem te objela.

Sanjala sem željo,
da se ozrl bi
in me srečal s pogledom.

Sanjala sem
šopek potonik v roza-beli obleki,
ki se pod težo polnih cvetov
upogibajo....in njih vonj.

Med nami so.
Med nami so oceani.
Med nami so oceani besed.

Nad nami nebo.
Nad nami nebo in v daljavi
Nad nami nebo in v daljavi cel svet.

Na nebu aurora.
Na nebu aurora in barve.
Na nebu aurora in barve in sij.

Prepolno vedro
žlahtnih kapelj sreče
čez rob trpljenja se preliva.
Prepolno steče.

Rdečina čaše časa,
neskončno končno
precejena-brez greha
v odmevu dna,
na koncu koncev vselej
je minljiva.

drek na palci
smrdi manj kot
tvoja mama.

imam drisko
a vsi wcji so zasedeni.

Kako, da prej že nisem zbral poguma?
Sem res verjel, da si me pozabila
in je medlila tvoja slika mila
v tej žalosti, bolj kisli od agruma?

A strlo bo srce prisego uma
in poiskalo dom, kjer bivaš, Vila!
Ti si mi dar ljubezni poklonila
in me peljala tja iznad razuma.

Skazijo brazde naj mi pol obraza
in bol ognjena naj opeče dušo.
Trpim, tvoj molk me spravil bo pod rušo.
Objela me bo noč, odeja mraza.

V zrcalu zrem pozabljenost odraza,
mnogo življenj že čutim v sebi sušo.
Za hip, že gledal tvojo sem purušo,
a sem priznal si stokrat mrk poraza.

Sva se zamesila v prepir spletena,
nič več ne vzhajava, odzivi gluhi,
brez vode kvas, zgnetena v moki suhi.
Pa kaj ! Saj kmalu bova že spečena,

na vetriču naslade ohlajena...
Spuščeni kodri las na beli rjuhi
in prepojeni v zlati sončni juhi,
v dišečo pletenico sva spojena.

Cele dneve sem za računalnikom.
A kmalu ga bom prehitel
in bo on v mene strmel.
Ne bo mogel verjeti, ko bom začel zares živeti.
Na mizi cigaretni pepel,
kakor feniks bom iz stola poletel.

      ŽIVLJENJE

Po svoje si ga vsak razumeva
misel ga vodi čez lastne čeri,
pohlep, trdosrčnost so groba občutja
so pravi vihar za krhke kosti.

Življenje je reka, njen tok je ponižnost
najnižje je morje, le tja si želi,
kdor hoče le zase višine doseči
njemu ponižnost smrt dodeli.

Luči mesta
Ugašajo
V noči
Se izgubim
Na ulici
Pod tvojim oknom stojim
Vem da me zebe
Zmrazi me do kosti
A ti ne slišiš
Ti ne veš
Da nekdo čaka
Gleda
Ljubi
…pozabi