Zgodba je to,
o kurbi debeli.
Sploh ni debela,
kurba tudi ne.
Noče biti moja
in to me boli.

Zelo sem nesramen,
me to ne skrbi.
Samo sprostil sem ego,
da svobodno leti.
Pisanje o njej,
mi vrača moči.

Imam problem,
s seboj.
Imam problem,
s teboj.
Imam problem,
z njo.
Imam problemov,
sto.

Na kaj se naslonim,
na koga uprem?
Komu naj zaupam
in se izpovem?
V letih sem,
še vedno nič ne vem.

Lepo te je brati ti pesem širine
čustveno  se stapljam v tvoje zalive,
rad čutim v sebi pestrost valov
kako polnijo meandre duhovnih žlebov.

Vzradostiti hočeš vsako življenje
usmerjaš tok misli moj´ga srca
izkustvo ljubezni si prva mi dala,
da bi doumel barvitost želja.

za en polzeč svet
si vstran
pa me kličeš na ples

med prozorne glasove
slečene odmeve
nabrekle besede

da se zavlečeš vame
daleč pod drobovje
in mi izvotliš trup

Skozi okno odseva gozda sijaj,
rjavi listi dreves povejo da že dolgo ni maj,
in ko jim prisluhneš, v ta njihov šelest,
lahko oči samo še mirno zapreš.

Popoelje te v sen te svetle noči,
daleč vidiš pravo gručo ljudi,
ker si v sanjah, seveda nič jasno ni,
vsedeš se, prav v svoj taksi.

Vsedeš se vanj, na sedeže, čudežno udobne,
voznik pa vpraša kam, v sanje le globlje,
tako ugotoviš da tvoj vid seže prav do meje,
meje logičnega ter domišlijske turneje.

Na koncu te le privede do gruče ljudi,
pogledam do meje, kjer nekdo stoji,
tam vidim tebe s tvojimi najlepšimi očmi,
a tvoje telo, na domišlijski strani stoji...

Uvod v padec, ki ne sluti konca.
16 let minljivosti,
10 kazalcev, ki kažejo nesmrtnost.
4 zareze v svinjskih rebrih,
katerih srce kuka iz kletke...
mimobežnica.
begunec, ki seje,
a nič ne požanje
in 15 dag tirolske. 

Brez vsakršne definicije
močnejša od kroga zla
ali pa rečem da bežim
od kaznovanja
Imam malo
pa vseeno preveč
Ne spadam nikamor
Lahko me recikliraš
začni pri zibelki
iz babičine izbe
letnih časov "itak" ne moreš
spremenit
se samo prilagodiš
in živiš naprej
pod budnim očesom terorja
res pa je
da ima nekoliko zgodb
tudi srečen zaovinek

Samozadostnost se nadgrajuje
dosega vitalnost dveh energij,
če se z ženo svojega življenja
najde kot en sklop polarnih moči.

Izpolnjenost čutim šele v ženi,
če je v tej zvezi na duhovni ravni,
ne samo telesnost temveč pripadnost,
ozarja je med nama ples energij.

Noč, ki se blešči v teh njenih očeh,
je tako jasna in polna zvezd!
In vedno, kadar jo spravim v smeh
v dar jih dobim polno pest.

A ena želja, ki mi ostaja
za zmeraj neizpolnjena
je ta, da bi ta noč bila brez kraja,
da bi ta noč bila brez dna.

Ker vzide jutro, za jutrom dan,
ki mi te zvezde odtuji
in me zbudi v svet brez sanj,
kjer ni ne zvezd, ne teh oči.

Gledam dolino:
deroča reka
naprej odteka,
nebo je sivo.

Kako grozljivo
bežijo leta,
kakor ta reka,
neustavljivo.

Nad njimi visi
grda sivina
vsakdanjih skrbi...

Ah, ta dolina
najlepša se zdi
le iz spomina!

List za listom se poslavlja od sveta
in drevje vse bolj plešasto postaja
iz vrta vonj poletnih rož uhaja,
poslednji plodovi padajo na tla.

Ljubezen moja, čutiš - mraz prihaja,
mraz in megla, glej, že sonce trepeta,
zdaj zdaj slovo bo vzelo s tega kraja
in z njim razideva se še midva.

Obupan, v samoti neizmerni,
kot blazen kričal bi v gluho noč,
če ne bi vedel, da je nemogoč
vsak moj klic, ker gre v nasprotni smeri.

V tišini skušam vzeti to nemoč,
kakor usodo dano le prekletim,
ki moram jo molče in sam živeti,
da me ne pokonča neznana moč.

Ker sem tako obsojen na čakanje
in na večni molk in to tišino,
se zatekam v zapeljive sanje,

da mi omiljujejo ostrino
s katero me nenehno reže čas
in mi naznanja skorajšni poraz.

Elvis, kaj vse bi dal, da bi imel tvoj glas,
da bi imel tvoj stas, tvoj nasmeh, tvoj pogled,
da bi imel tvoj sex apeal in ta drget,
ko z boki se od ritma treseš kakor klas

v vetru, da ženske kričijo na ves glas
in v solzah te rotijo za poljub, o Bog!
ko bi, kot ti imel ta čudežni urok
na njih, da bi za mano drle kakor plaz,

vsepovsod, kjerkoli bi se že mudil,
razlegal bi oboževalk se vrisk in jok
ganljiv, jaz pa kot kralj, ponosen in strog,

bi jih z balkona malomarno počastil,
zaspano odhlačal nazaj v palačo,
pa se spet vrgel v drogo in jedačo!

Iz dneva v dan, 
mesim besede,
prazne kot počena guma sosedovega kolesa.

Vsaka beseda,
ki jo bleknem,
je tako prazna, kot balon poleti proti veličastenmu nebu.

In tako prazna beseda,
leta po prazni nebesni modrini,
prazna, sama samcata, lebdi na robu obzorja.

Beseda prazna po letu na zemljo se vrne,
na prazno ušeso izgubljenemu otroku besedo tolažbe razgrne.

Stojim na razpotju
in ne vem, kje se 
       svet začne.

Tvoj premagani obraz,
ki mami v greh,
ki zagrešil bi ga rad.

preden odidem iz
tvojih sanj, ko
vzame me dan iz
tvojega življenja... 

Cvet s svojo korenino
se rojeva z letnim časom
v drugem pred očmi umira,
da bi zopet vnovič izrasel.

S takšnim večnim rojevanjem
se je Buda strinjal in mu dal soglasje,
a le on se je edini
prenesel v duhovno stanje.

Jezus nam je vnesel vednost,
da nam cikličnost ni več všteta
nosijo nas linearna leta
do duhovnega razcveta.

Iz mnogih zame neživih oblik
do ogromnih vodenih plasti
se ustvarja vsakovrstno življenje.
Iz vseh teh neskončnih vrednot
izstopam in vstopam v večnost
in jo spoznavam vse bolj tako,
da misel usmerjam k izvoru.
Prikrita so dejstva spominov
mojih preteklih življenj
zakrit je sam duh v meni,
ki naj bi bil božji odsev
zato tavam v megli slutenj
kot neka razina dobrin,
a do sedaj nisem našel drugo
le ljubezen do ženskih oblin.
S pomočjo te iste ljubezni
ki priganja prav vse ljudi
bomo morda za vselej odkrili
kaj Stvarnik od nas še  želi.

Vidim veter, sam po parku se sprehaja,
nosi plašč in se razdaja.

Mraz prinese, globoko vzdihne in solzico potrne.

Pa ga vprašam: "Pozdravljen veter, kaj dogaja? Zakaj jočeš sredi prelepega gaja?"

"Zakaj ne bi jokal, sam sem in res depresiven, kako lahko tako sem naiven?
Rojen samotar in nagajivec, razdajam se vsem, iskreni šaljivec.
Vendar žalosten hodim po svetu,
nihče me ne mara na tem planetu.
Nihče ne razume, delam kot mislim, čutim in diham,
vsi me sovražijo, zato ker tako migam."

Nocoj me je obiskala presunljiva vizija
kako sem se znašel med stotinami žensk
bile so usahle vse snežno bele
čakale so nekaj premnogo let.
Vzbudile so v meni milostno preizkušnjo,
da bi jim v srca vnesel blagost s katero bi oživile svojo postojnost
in obenem spoznale božjo radost.
Zbudil sem se zaslepljen, malo razburjen
saj se ne sanja vse kar tako,
nekaj bom moral ukreniti glede sebe
preden se bom srečal z večno lučjo.