Zacvetele, srca vnele so poljane,
pogled krasile bodo polne omame,
ko maj v cvetju jih bo še okrasil,
ljubezen v srcih bo zbudil.

Bo fant dekletu s cvetjem kite spletel,
pomladanski veter v pesmi nesel,
odmeval spet bo vrisk z gora,
odpiral v ljubezni srca vsa...

Z izsušenim izvirom solz
tavam po mesečini
Brezciljno iščem izgubljeni nekaj
Hrepenim po svobodi in miru

Z izčrpano dušo
se plazim po sencah
osramočena s tujimi miti 
Nočem vzeti volje po biti

Mežik pomladi
me je prebudil
iz spanca tisočerih noči.
Zarisal je rdečino na lice.
Nežno pobožal oživele trepalnice.
Dahnil poljub na pozabljene ustnice.
Kraljevsko me dvignil iz postelje
in me v ritmu ptičjega petja
pospremil do vrat novega življenja.

Stoji in počaka,
nato prikoraka.
Preskoči ogrado,
obkroži livado,
pomisli na včeraj-
tako kot je zmeraj.

Zapoje igrivo,
razmrši si grivo,
zasope v oblake,
ustavi korake,
poseže po svodu,
nebesnem obodu.

V premraženem svodu zakrita jasnina.
Iz Teme še dolgo ne bo mogla vstati;
še niso na vrsti žareči obrati
in jutro je daleč. V dosegu spomina.

V ledeni črnini planetek se skriva,
ki zvezda vodnica je hotel postati,
a ga je Previdnost pustila pred vrati.
On ves hrepeneč, a Ona igriva.

sem našla dom.
Z lusk se odbija svetloba.
Misli prebada sivina.
Od bolečine pijana
ždim, v očesu orkana.
Ni zadnji. Ni prvi.
Pijem. V usta mi vdira voda.

Naveličana globine,
na gladini plavam mrtvaka.
Roparice. Košček za koščkom,
odnašajo na obrežje.
Starih drobtin ne najdem
požrl jih je krokar.
V prekopanih brazdah usiham.

Ni moč mi ji je vzeti,
ljubezen mi zatreti,
če rad imam pšenična polja,
ko spet želim valov si morja,
posedeti ob bregovih Mure,
Triglav, planine občudovati,
tega nihče mi ne sme jemati...

Kot bi fitilj luč ojačal
prišlo je vame več luči,
ko stal sem sredi stare cerkve,
brez krova, tam med stenami.

Občutek žalosti preveva
iz srca in iz hladnih sten
razmišljam v njej o tistih časih,
ko jo uničil je zlodej.

Čas prinaša preizkušnje
v njih je vse in vsak ujet
in tudi sebe sredi cerkve
sprašujem komu sem magnet.

Nezlomljiv. Nezlomljiv? Iz samega jekla.
Origami je zgiban, upognjen, zavihan.
Oblika na zunaj iz smeha. Iz stekla
notranjost. Kristal je razpokan, razpihan.

Tisoč črtic in prask in še tisoč.
Nevidne poti solz. Razlogi
so kremplji v mesu. Noči so obroč
okrog čela. Na tesno, premnogi.

V preprostih dneh iščem epske konce
v drobnem tisku
ali oglatih oklepajih

V preprostih dneh se
pogovarjam s steklom
mrzim brezčasnot
prostituiram kreativnost 

Veš, kaj je razzvezdje in kaj je odsončje?
Znaš vpeti v oblake zapredeni vzdih?
Poznaš spreletavanje nanopodzvočij,
začutiš kdaj, da si le ničti del njih?

Te je že kdaj kamenček vase posrkal?
Si kdaj že razpraskal stekleni oklep?
Je mrtvi Krmar kdaj na vrata ti trkal;
se kdaj v mrak zariješ, si mrzel, si slep?

Mrtva zastava otožno počiva v popoldnevu.
Zastava je simbol vsega za čemur stoji ta narod:
Hodi ponižno, a visi visoko,
ponosno plapolaj v vetru,
a bodi tiho, ko te nihče ni nič vprašal.
Malo nas je, a zato nič manj patriotski.
V trgovini je zmanjkalo zastav,
zato se bom na državni praznik obesil skozi okno.
Država je zamenjala zastavo kot ukrep za zmanjšanje gospodarske krize.
Vrane obožujejo državne praznike.

Kjer mi veter
mrši možganske mreže
stojim s polnimi pestmi peska
prečiščene svobode

V tvojem glasu so kristali
raztreščenih zvezd:
včasih ostri a preprivlačno svetli.
Ko počivaš svoje lase v mojih prsih,
srce prede dolge niti dnevov
okrog najinih prstancev...

zaprt si v svetu brez rešetk...

svoboden, a ujet v neskončnosti poti, nedosegljivosti oblakov, bolečini čutenja.

na drobno in debelo
prodajam laži veselo

in ne umirajo drevesa
na vislicah nebesa

ko sem na tleh rabim
papir en in pir a ne?

A še lepši je tvoj smeh.
Nikoli dovolj premeten,
da ti ne bi uspelo priti.

Vse ostalo je izmišljotina.
Vrlih panikov in pisateljev
v klubih črk in izpostav, "da".
Dobro, da je denar vedno enakih
predznakov. Se vsaj čuditi ni
treba na novo. "Ne." Čudno.
Vsaj to. En kos kosa je en kos.

Kdo bo prva DOTIČNA GOS? Davim.
Nikar se me ne bojte. Postojte.
Še malo preljubi plesalec...
Bo pa kar dovolj zdaj. Mislim.
Da si lahko izmislim boljši song.

Najbolj te ljubim,
ko doživiš kak srčni
napad v mojih sanjah.

Potem se zbudim z
rdečimi lici. Ne da se
narediti problema.

Človeku s srečnim srčnim
prekatom ne moreš do živca.
O, srčece zlato, kaj bi res

bora? smreke

sto iglic potem
prvi list pomladi

- če si stalno
te ni za objet -