-Udarec recesije,
-herpes na ustnicah, mozolji in prhljaj,
-izbruh ptičje gripe v sosedovem kokošnjaku,
-Fritzerjeva klet,
-požari v Avstraliji,
-pretep pred Globalom,
-Barbarin rov,

VSE TO IZNIČI REŠILNI JOPIČ TVOJEGA OBJEMA!

Z besedam se igram
o ljubezni sanjam
da bi imel moči
za stare dni

Ko igra postane življenje
življenje pa trpljenje
vzame te v smrt
čez mizo pa pogrne  nov prt

Vsi madeži
vsi grehi
nikakor se nočejo oprati
pa čeprav so novi ali stari.

Sanje.
Tvoj individuum.
Kako se spaja z mojim.
V kapljah slanega potu.
Več več več.
Z majhnim koščkom ožganih lic.
Dih.
Glasnejši kot ponavadi.
Dvoje motnih oči.
Umazan občutek.
Nekaj prepovedanega.

Kaj naj si mislim,
od misli se kar tresem,
željo imam
da nisem sam.

Pogled pa se vrača nazaj
na stari svet
nekoč sanjski planet.
Zame kot življenski raj.

Na jug se podajajo; dolge, črne ladje.
Na glavi nosijo perjanico raztrganih kril.
Med penino krvi in penino morja so razlike v solzah.
Med jutrom in nočjo včasih razlike ni.

Nikdar ne bomo poznali njenega imena.
Niti koliko usod je potonilo z njo in ob njej.
Nikdar ne zvemo če ni morda ta val tega morja
le val? Ali pa odsev potopljenih galej?

tako popolna in vedno mi sledi.
nemo se ozira levo-desno,
kot njena popačena dvojnica.
mehki so njeni gibi,
polni nežnosti.
slediti ji, biti kot ona,
biti- svoji senci, senca.

Izrekel sem besede nežne
kaj čaka njo nedolžnico,
saj še nikdar ni doživela
tega dneva, prav za njo.

Učil sem njo v topli sobi
pokazal kje je pravi cvet,
nosila ga je vedno s sabo,
a ni ga znala kam vpet.

Sklenila moška družba v krčmi.
naporen praznik je pred njimi,
ga bodo krčmi malo počastili.

Težav na kupe, res so mučeniki,
v začetku mirni, zdaj že malo bojeviti,
se vsak od njih le pritožuje, le kaj jim je storiti...

Težko živeti je, kot ženske, vsak jih komandira,
trgovec drag, spet birt iz kože jih odira,
v službah, se zdi, vse v življenju jih zavira..

Zemljevid: 46°9′31.46″N, 15°11′10.28″E

kaj pa kosti, belina, apno?

Nadmorska višina: 335.8 m

Kaj pa lisice iz bodeče žice?
Število prebivalcev: 71 (l. 2002)

kaj pa rovi, kaj pa je v rovih,
kdo pa je v rovih,
kdo je bil v rovih,
kdo je ubil v rovih,
kaj delate v rovih, mrtve duše?

Tvoj glas me pomirja,
tvoja roka miri.
V sebi slišim glas ki mi pravi,
da vsojena sva si.

V tebi čutim vse
kar pri človeku je čutiti treba.
Ti mi daješ moč,
s tabo se dan začenja.

Pa vendar oba veva
da so to le misli, sanje
sanje ki jih sanjati ne smeva.

Prekladanje oltarjev na prava mesta.
(recimo Hagar Quim)
Odgrinjanje obrnjenih mrenastih pajčevin.
Tlačenje raznorodnih pogledov v isti žepek bunde.
Ploskovna dekoncentracija.*

Pakiranje alveol z odvečnimi dozami zraka.
Cona osebne realizacije: ko-ne-veš-NIČ-esar
Pomilovanje pretresenih raztreščenih lampijončkov poleta.
Vrečka suhih, pomodrelih mežikov. Kako navadno!
Ozaveščanje nerazpoznavnih prepričevanj; seveda rdečih.
Slutnja minulih antizgodb.
Javorjev les za kazen.
Snežni grafiti.
Ti v meni. Najin stik (zdrs) je včasih vse.

Lebdim nad modrimi očmi
in strah me je da bom utonil v njih.
Potapljam se s pogledom vanje,
poizkušam priti v tvoje sanje,
da zvedel bi, kaj ti na usta zvabi strasten vzdih.

In ko se zamegli pogled,
ko prek obraza šine ti drget
in me priviješ strastno nase,
mi je vseeno če utonil bom v to čudežno modrino.
Skrivnost, ki samo tvoja je bila,
je najina skrivnost za večne čase.

Objemajo me mehke lovke melanholije.
Sestavljen iz sanj iz besed in iz žil.
Kako lahko postaneš majhen nekdo, ki se skrije?
Da ga nikdar več ne vidiš? Ni bil?

Dvigam dlani in porivam težka vrata strasti.
Tečaji ječijo. Tla so iz brazd. Veter iz svile.
Vihar se dviga in pada. Zvezde so sli.
Nosijo lastno preteklost na krhkih osteh bližine.

Rdeč nagelj ti podarjam,
veš tebi, tudi vsem ženam, sveta.
za vse, kar si napravila, se odrekala,
za vse solze, ki si jih pretakala,
saj veš, tiste, ko si se čutila prizadeto,
osamljeno, neupoštevana, odrinjena,
trenutke ko ti je bilo težko,

Pa saj bi lahko našteval, vendar čutim,
vem da si bila žalostna,
da nisem morda dovolj cenil,
hotel videti širino tvojega srca,
toplino, tvoj dar razdajanja,
ljubezni brez pogojevanj,
neutrudnih rok.

Prekucni obzidje, odpelji planjavo,
zatresi obzorje, potunkaj oblak.
Prebarvaj utrinek v šarenico plavo,
preskoči vesolje, v razzvezdju je znak.

Pokliči globine pretlačenih upov,
pregani nižinski, pomrznjen korak.
Izbruhaj vse pravljice brez mastnih strupov,
pogoltni presledke, odtrgaj gnil krak.

Mimo greš
s plastičnim
nasmehom
na obrazu
skozi trstičje
voziš
svoja čustva
svojo
platonsko ljubezen

Všeč mi je
občutek enosti.
Slekla bi si kožo
in se oblekla
vate.

Rada te imam.
Varnost vreznih tirnic.