Zaprl zopet sem oči,
priklical tebe v spomin,
tvoj lik takoj me prerodi,
brez tebe v mislih le težko zaspim.

Ko sem sam,
takoj pogum dobim,
že kujem stavke,
kako te osvojim...

Med hišami se sprehajajo
dolge sence odsevov iz teles.
Roke tipajo, drsijo in božajo.
Stiskajo kljuke, odpirajo vrata v srce.

Z bistrimi zrkli zrejo v kukala.
Iz obeh strani se vrača topel odsev.
Le v snegu senčna sled stopala
ostane. In včasih v zraku napev.

Prespana sobota

v tuji hiši
v tuji kuhinji
z žlico stojim pri štedilniku.

Mlečno ljubljansko sonce
se zliva na čajnik ob oknu
ko mislim nate
in na razdalje, ki sva jih presegla.

Msn, netlog in aol,
to je hujše kot alkohol,
ljudje tm visijo,
in nč ne naredijo.

Kdaj bodo spoznal,
da jih ni več v naravi?
Kdaj bodo spoznal,
da jih ni med nami!

Pri rokovanju sva se spoznala
v moji se znašla je njena dlan,
naenkrat sem v sebi do nje začutil
čustvo želenja in skritih sanj.

Dlani sta si v trenutku izrekli,
kar ne bi zmoglo mnogo besed,
saj skrivnost notránjih občutkov
urejuje, določa med nama red.

Ko se sprehaja dan skozi letni čas,
ko zasije sonce neumorno
in trpko razveseljujoče,
ko budi vse stvari,
kot jih lahko le
mati na sobotno jutro,
ko stopim ven na zrak
in se zaljubi v moje oči
in jih prepričuje, da so lepe,
ko se sprehaja dan v pomlad.

Ljubezen dana je ljudem,
Se vdajajo ji dan za dnem;
strahota strašna bi bila,
Če ta odšla bi iz sveta.

A brez skrbi, deklica zala,
Ljubezen gotvo bo ostala.
Ljubila večno boš ta svet,
Dokler ne bo ti s smrtjo vzet.

Spet prihajam k tebi,
po poteh, stezah skozi gozd, 
hodim po vejevju, listju,
tistemu jesenskemu,
ki ga kot preprogo
jesen podarila, nasula.
Počasi ga ne bo več,
zima, sneg in mraz,
bodo opravili  svoje,
jemlje ga čas, počasi
daruje preteklosti,
kot opomin, spomin...

Ne bom v pesmi te zaviral,
v svojih mislih, pesmih te oviral,
le kar leži, teži me, bom napisal,
nikoli v meglo, v temo verze vrisal.

Dobrodošel mi bo tvoj nasvet,
če v pesmi moji boš kdaj prizadet,
a poti so najine povsem različne,
čeprav v besedah tudi včasih slične.

Vesolje se vame v slapu preliva
nešteto občutij pritiska na me,
a jaz nemočen poslušen vsemu,
postajam vse drugo, samo človek ne.

Nisem edini, vsi smo vpleteni
enaki med sabo krivih želja,
mnogi med nami tegá ne priznajo,
zato jim usoda miru ne da.

Na "seštevku" ni več nič, je šel cekin vstran za nek kič. Nazaj ni moč ga več dobiti, poiskusil to bom hitro pozabiti... Teden dni sem delal kakor blazen, hitro doletela me je kruta kazen. Sem mislil, hah bo lahek ta cekin, zraven uro ali dve, se jaz naspim...

glave še nižje
ceneni heretiki
profesor je bog

Pesem Pot prava je vsaka sem napisal o tem, da si vsak poišče najlažjo pot, s katero pride do cilja!

Že iščem sebi novo si podobo,
se spremenil bom v hudobo,
ljudem denarce bom jemal,
kar v svojo malho jih dajal...

Jih je preveč, sem že oplel,
premalo prakse spet bi imel,
morda v politika se spremenim,
prihodnost lepšo da ljudem delim...

Nataknil si bom mašni gvant,
odšel v bife, zavzel bom šank,
se hvalil bom, naj vsi vedo,
so dobri časi, je vsem lepo...

Pet kil tehtam, ton pa pet,
zato sem skril se v naravo,
napodil sem pamet zdravo.
Čutim, sovraži me cel svet,
pet kil tehtam, ton pa pet,
McDonald's sem postave
od nog do glave.

Urbani Raj Še Kar Igra,
Rada Šarm Kaže In
Šiva Kip Izza
Kartona Izmišljene
Iluzije.

Rdeča vrtnica je ranjena v srce...
rana krvaveča, v srcu je boleča,
si kri iz nje utirla pot.gredoč,
je v bolečinah odšla v dolgo noč.

Ljubezen slepa, sreča speča,
Amorček se  je napravil gluh,
ne rok prosečih, solz gorečih,
uslišal ni, obrnil se je proč.

Ponudil sem ji roko sprave,
v meni to je že z narave,
a molk, naprej me ignorira,
mit o njej se mi podira.

Saj vem, preveč sem si želel,
povrnil čas nazaj bi, če bi smel,
le v sanjah moč mogoče bi imel,
da kolo časa nazaj bi zavrtel.

Preživljal je svoje dneve
odmaknjen od vseh ljudi,
želel si je le z naravo
ohranjati svoje moči.

Zgodilo se je mladi ženi
željni pohoda, novih poti 
s psom se je podala
po brežinah rečnih krivin.