Budi se jutro.
rodil se dan,
prebuja se narava,
pokukal zvonček je zaspan...
med redkimi je prvi sam...

Še mraz je,
sneg počasi se umika,
kopni lenobno, narava se prebuja,
sramežljivo zvonček ogleduje,
se s sončnim žarkom spogleduje..

Adrenalin, a to si ti?
Že od jutra kuriš me in me držiš,
žila na vratu utripa,
grlo je težko, a ni od prepiha!

Adrenalin, brez tebe vse se prazno zdi,
lahko je špaga, lahk je voda,
lahko je platno, lahk je usnje,
lahko je težko, ti si droga!

Brezkončno me mrcvari duša in
spravlja me v boleče hrepenenje,
budi v meni noro poželenje
in moje meje preizkuša.

Baraba se naslaja v bolečini,
omamno sliko v sanjah mi pričara
Samo še hip, pa te objel bom mala,
potem zbudi me da sam sem v tišini.

O ti vest, moč mojega si bitja
kje si bila v grešnem času,
ko sem z lažjo zavajal srca,
ki so sledila slepo očarljivem glasu.

Po vsakem grehu je spoznanje kasno
poslušnost strasti je sprevrženo dejanje,
le ljubezen to početje zaustavi,
zakaj, da mlado srce še očarano krvávi.

Ko sem v vodi opazoval »morskega metulja« in razmišljal o simbolu
preobrazbe sem se spomnil na dva metulja, ki sem ju srečal pred leti
na otoku Murter, kjer sem bil s svojo družino na poletnih počitnicah.

Tedaj sem zapisal naslednje vrstice:

Sem lotil se pisanja,
rad napisal bi sonet,
razmišljam, tuhtam,
ni pravih najti mi besed....

Zdaj pišem pesem pravo,
malo za dušo, spet zabavo,
da zapišem čuteče misli sveže,
morda zamrejo brez potrebe..

Steklena vrata na gumbe,
na stolih pa ledene kocke
zrejo vame.
Plastične besede
kot keglji podirajo,
pristanek na kolenih rulete.

Objemi me nežno, objemi
in drži. Obljubi mi sanje iz raja.
S poljubom ognjenim vzemi
dah mi iz usten. In pusti, da traja.

Dovoli, da štejem utripe srca,
tok-tok sredi prsi. Nekdo plašno,
nenapovedan, kot smrt sredi sna
vstopa v tvoje omamno kraljestvo.

Za glavno jed naročam možgane z jajci,
kot prilogo veliko krompirja!
Za sladico čokoladni sladki greh!
In še koktajl Screaming orgazem.
V polno pritožno knjigo sem zapisala:
Možgani so bili premalo slani!
Poprčka ni bilo čutiti!
Ne recite mi, da ne morem imeti poleg možganov še jajc in krompirja!
Kako vam lahko sredi ljubezenske sezone zmanjka sladkega greha?
Naročila sem koktajl Screamnig orgazem in ne mentolov liker!

Pajek je umetnik:
plete tanke srebrne niti,
začarane niti usode za nepazljive.
Ko ujame se rosa na vzorec niti iz srebra,
kristali vode zableščijo se v soncu
-lepota pogube za nepazljive,
da ujame jih v strune,
ki igrajo na note strahu in groze.
Smrti uboge žrtve zrejo v šest oči,
bojijo se usode,
trepetajo v zadnjih trenutkih.

V mislih vse se pozabljeno umika...
S tvojih las, z dišave tvoje podobe
plavajoča iskra tope gnilobe
odnaša mehkost tvojega dotika.

Razbit in zavržen kot bleduh bledim...
Kot mrtvecu mi neskončno sred trga
izpira smrdljivost blenasta prha
da zadnjič vse čute v tebi zbudim.

Utripa bleščeče sredi črne noči,
med seboj uprta pogleda oči,
brez besed nema tišina cinglja,
le kdo lahko bi ujel utrip srca?

Zabija klin v surovo telo,
s pestmi udarja v mirno nebo,
pobija vse kar ne da mu zlata
zakaj ne posluša utripa srca?

Skrčene misli
lebdeče kot listi
steptane zamisli
rojene v zavisti.

Sonce sijoče
morje pojoče
mirnosti hoče,
da nihče več ne joče.

Raztreščim s kladivom besedni trup,
da izkoreninim ta smrdljivi strup
in jutranji zarji odvzamem njen sijaj
v globokem morju uničim ji preklet smehljaj.

Zrušim jim visok nasmeh
izbrišem žgoč pogled v očeh,
pribijem jim črke na razpelo,
da bi besedam bistvo ovenelo.

Ta lepota tvoja
žuboreča sla
v prsih mi izpija
dvom sveta.

S teboj v mislih
mrtvo zakopan
na poljih žitnih
s smrtjo obsijan

Usločeno razlito, grabežljivo sonce
utaplja gručaste strune nekam v daljavo,
v širno trplenja, neskončno morja planjavo,
zabrisati želi si svoje nitne konce.

Obraz skazi se v večnem zlomljenem godalu;
glas izgublja goreče sanje, môra póči
na nočnem nebu nikdar več se nič ne loči
v jarin goreč vržen, razprem roké bodalu.

Ob robu sveta je svet  fantazije,
sedeč na prestolu iz čiste luči.
Z desnico pričara, z levico jih skrije,
svetove in sanje. Stvari in ljudi.

Je kralj, ki premika nemoč vseh vojska.
Je bog brez imena, je večen in večnost,
ki reže vratove in lomi srca.
Zaceli vse rane. Ali pa morda...?

Če barva bi bila bi b'la rumena
igrivo mehko sočno zapeljiva
žareče sonce ki se n'kol ne skriva
podobna ti bila ne bi nobena.

Če ptica bi bila bi b'la galebka
svobodnem modrem nebu kraljujoča
lepota tvoja dih je jemajoča
na svetu ni enakega osebka.

S piko je prišel vprašaj.
Nedoločena vijuga.
Naložil mi ga je klicaj
in črta - neka druga.

Ko si izvila končni krik,
zakaj sem podvomíla,
da tvoj duh je večni lik,
ga vest ne bo izmila.