Izrezano sonce iz lista neba ...
Luna v svojem odsevu utopljena,
ujeda je padla na včerajšnja tla,
nevidna sled jutra je že izgubljena.

Brodim po mraku. Ne zraste v noč.
Kolena ugreznjena v prodnike sive.
Podplatov sploh ni, niti tvoja pomoč
ne vrne več tiste uganke igrive.

Poleti 2007 smo bili po dolgem času zopet v Sabunikah.
Sabunčki so bili še vedno tam na Kraljičini plaži in »potrpežljivo
čakali na male in velike otroke, da bi se igrali z njimi«.

Nekega dne sem dobil idejo, da bi nabral nekaj Sabunčkov za stare in
nove znanke in znance, ki sem jih srečal na seminarju
Društva. Tako sem najprej začel iskati »govoreči« kamen za celotno
društvo, nato za gospoda G. , za gospo D., za gospo K. in na koncu še
za študentko Lejo, ki je veliko pomagala pri pripravi in izvedbi
seminarja.

Globoko v srcu mi ena želja tli.
Da bi v življenju nikdar te izgubil,
da v zakonu bi le tebe ljubil,
Bog daj, da to se kdaj zgodi.

Si sam'ga me v Sloveniji pustila,
cisto sama v divji svet si šla, tja dol,
na mp3ju spet poslušam mol
in upam, da se k meni boš vrnila.

Kot bi bilo včeraj...
Tvoj zapiti obraz se smeje izgubi,
propadu.

Še vedno se spominjam moškega vonjam,
vonja po travi.
Moški, čeprav si bil le otrok.

Ciklus življenja

Reka sem.

Včasih mirno valovim,
spet drugič od nevihte razburjen,
se besno penim.

Reka sem.

....Tistega usodnega leta se je Romijeva družina, na svojem neskončnem
potovanju po sledeh pogorišč ognjev svojih prednikov, zelo približala
naselbini kralja Moluka.

Veš rož bi dal, jih podaril,
najlepših bi iskal, ti jih izbral,
ko bi prišla mi od kod naproti,
iztrgal temi bi te in samoti...

Zamanj te čakam, sam se zdaj,
čeprav bo kmalu mesec maj,
ko češnja spet bo zacvetela 
pomlad,ljubezen srca nam ogrela..

Vprašam vas:

Ste kdaj videli nočno nebo z zvezdami posejano?
Ste kdaj videli kako potrplježljivo čaka čaplja na svojo žabo?

Da ne bi šlo življenje mimo nas.

Vprašam vas:

Ste kdaj povohali pomladni travnik na katerem cvetlice ob glasbi vetra se igrajo?
Ste kdaj povohali morje, ki tako veselo pljuska ob obalo?

Zima je.
V meni puščava,
vročina žge,
prazna dvorana vrh oceana,
v očeh iskra prižgana,
možganska nevihta,
odpihnjena ladja,
na sever gre,
ledeniki stopljeni,
morje dvignili ...

Strmeča v ogledalo
poslušam Cohena
nostalgična za melanholijo. 

Moje telo nima smisla za humor.
Za vsako vdolbino,
vsako vreznino in brazgotino,
ostanki lepila,
sledmi solz
pozabljen počiva
nespočeti otrok,
odkrušek ega,
odtrgani kos srca.

Dan kot drugi.

Bilo je jutro, nato dan,
prišla je noč in spet se ponavlja....
Izginjajo dan za dnevom, kar ni jih več.
Kakšen dan za seboj pusti pečat,
prijetno ali manj prijetno izkušnjo,
Je bolj vesel, manj, žalosten, boleč.
Vsak minuli dan je bi poseben, drugačen.

Kogar ni ljubezen vzgojila
odtujen v svojem svetu ždi,
na obronku išče koščke sebe,
z enakimi sovraštvo si goji.

Prisluhnem umu takega človeka,
ki ne razume srečo med ljudmi
zašel na pot je tistih brez vsega,
le sovraštvo do drugačnih ga živi.

Vidim te kako se sprehajaš,
Besen si, stresaš slabo voljo,
tukaj si, iščeš napake,
svojih ne vidiš, dlako cepiš,
čutim tvoj bes, osorne oči,
pa vendar, saj smo ljudje..
.
Delamo napake, vsi.
Tudi ti, vendar ni nikogar,
pravega, ki bi pokazal,
ti povedal za tvoje,
Pa saj ni važno, gluh si...
tak si bil in boš ostal...

... Čutil sem, da bi mi ta drug kamen pokazal pot v globine moje duše.

Razočaran sem se ulegel na blazino in se zazrl v sinje nebo.
Na vsej širni modrini je plaval le en sam bel oblak, ki je prav v tistem
trenutku pridobil podobo, presenetljivo podobno konju v galopu: v
vetru mu je plapolala dolga griva in zadaj ponosno dvignjeni rep.

 kot voda si.
Od kristalnih ugrizov se bol zagnoji.
Ujetnik v rokah očakov,
te nič ne ustavi,
ko žarek sonca te oblizne,
v roke potovanj, lekcij potisne.
Tišina ječi,

prišla si.
Prišla si, ko sem
oči s polkni sna pokrila.
Dolgo si na ta večer čakala,
ker prej te nisem poznala.
Sva skupaj sedeli?!
… se nisva sporazumeli.

si kot odprt cvet in ptica.
Svetlobo stapljaš na nevidnih obzorjih
in svobodno kot je dovoljeno ptici
razpenjaš in zastiraš s krili stopljeno svetlobo,
ki se preliva kot voda
in umiva cvetne liste pripete na obzorjih.

Dan, če zarja zre ti v oči,
pokaži kje z roso vrč stoji.
V kristalni vazi sončev cvet spi
in čaka na poljub svetlobe, lica.

Dani se.
V mojem sotočju
Me z ostrimi kljuni
Zbiralci mrhovine
Cefrajo in pod
Njihovimi kremplji
Skeli le drobir
Luknjičave popkovine
Iztrgane iz tvojega drobovja.