V meni se pretakajo misli brez reda in
pritajeno popuščajo ekstazi duha,
ki je brezmejna. Ven, ven, življenje,
kjer stene ne padajo nate.
Na vrhove jutranjih zarij,
na vetrove brezmejnih poljan,
na grobove pozabljenih misli.

Prozaičen molk preseda:
Preseliti se, prezračiti sfinge prahu,
nasesti ekstatičnim strastem.

Brez miru si okrog divjal...
Od kar srca žalost si spoznal
ta žalost duši se dobrika
Ko se sreča stran umika

Koga ljubil si... si znal?
V kaj verjel, da nisi se vdal
Komu pisal si spomine,
Kdaj spoznal je, da vse mine..(?)

Ziba se sem ter tja
to novo življenje.
Mokra je posteljica,
obdana z mehkobo ter toploto.

Čaka na čas,
da ponudi roko.
Otrok brez las,
da pokaže svojo lepoto.

Skrit daleč stran,
čeprav se iz teme kaže sam,
lebdi,
okoli njegove osi pa se tisoče planetov vrti.

Vrtinec življenja
v katerem je tudi zemlja,
ter jo žarki grejejo,
ter nova življenja vlivajo.

Rdečica maka v polju zlata
odtis duše na mrzlem steklu
brbotanje v sokovniku sreče
dvojni plamen ene sveče
mehurček otroškega piha
življenje do zadnjega diha.

ko senca je legla
na podrto ograjo
odsekam si roko
populim galebu peresa
letim zdaj visoko
letim brez telesa

   

Pišem pesem...

Minila je ura.
Še vedno pišem,
isto pesem...

Vprašam se

zakaj?

Bila je zaničevana.

Ja, Leo Modrin je šel na pot leta 2000, potem ko je na obali govorečih kamnov našel kamna Dvojčka. Doma mu je postalo preveč tesno, počutil se je kot v kletki.

Nekega dne ga je njegov triletni sin K. prosil naj mu na računalniku nariše lepo sliko.
Leo je vzel miško v roke in poslal misli na potep, risal je in risal in na
nič mislil.

Ko stojiš na tej nekaj kilometrov dolgi obali prekriti z mivko,
se ti odpira čudovit razgled čez ninski zaliv proti kamnitemu otoku Pag,
nato ti drsi pogled navzgor po mogočnem gorovju Velebit (Vele- Bit) in
se končno potopi v modrino neba - za njo ostane le še prostrano vesolje (Bit- vseh- Biti)...

Vsi smo enaki, obenem različni
smo mala vesolja ovita s seboj
in zopet med nami je vsa lepota,
vsak je celina, si išče obstoj.

Nevidna celica med milijoni
v meni deluje in me živi,
kriva misel jo že vznemirja,
a moj vdih jo bodri in vedri.

Hej ljubim te tako,
da še sam nevem zakaj, kako, od kdaj,
a vem da tvoj bom vekomaj, za vekomaj.

Hej mala vse si mi
in ob tebi use se mi na izi zdi
in veš dal bi zate vse,
vse kar mogoče je.

Življenje je ptica iz sanj.
Iz teme drsi v luč nazaj.
In spet iz luči v temo,
vrača se znova v raj.

Če ljubiš, potem ljubi zdaj.
Nikar ne zapiraj oči.
Ne čakaj, ker ptica iz sanj,
je ptica. In ptica leti.

Moja Cupka,
prijazna,lepa, ljubka.

Zame si kot noč in dan,
spoznal sem,da brez tebe naprej ne znam.
Si kot veter,ki odpihne žalost,
kot žarek, ki v meni prebudi radost.

Srečen sem,da sem te imam,
veš da nobenemu te ne dam.

Razpotja zvezd,
nasmeh na obraz,
morja priložnosti
mrtev tvoj izraz..

Končica srca
na koncu prsta,
ko ubijaš vstajenje
>>NajiNo<<

in jaz..

Le zakaj si  v mojih sanjah in v njih me preganjaš?
Zakaj si v mojih mislih kjer vlada kaos?
Kjer vlada neskončna ljubezen
nevidna tej resničnosti.

Vem.

Le ljubezen sama resila naju bo.

Kako čutiš ko se vidiva
in ko se skrivno ljubiva?

Zbeži stran,
stran od preteklosti,
stran od sanj,
stran od doma, stran od ran.

Zbeži stran!
Najdi svojo streho,
naredi svoj dom,
zažgi staro stanovanje,
zgradi s pepela svoj raj.

zdaj vem, človek

vsega je na svetu dovolj
samo mojega naročja ne
še nikoli ga ni bilo

v najenostavnejši kompoziciji
so mi odrezali glavo
in roke pri dnu so našle pomen

preveč preprosto je

Nekoč se je Kraljična sprehajala po obali.
Bila je neskončno osamljena,
s solznimi očmi se je ozirala proti nebu
in rotila zvezde naj ji prinesejo srečo.

Tedaj so se zvezde, ganjene
od teh silnih kraljičinih čustev,
odtrgale od neba
in začele v rojih padati na Zemljo.

Nežna je bila njena roka...
kakor materina dlan,
oči modre kot nebo,
lasje zlato pšenično klasje,
obraz boginje ljubezni...

Odšla je z nočjo,
le spomin je ostal,
čarobni žarek mesečine,
vonj po vrtnicah, ustnice,
nepozabna noč sanj...