Prihajam iz zemlje
z vtetoviranim srcem
na prsih
s vtetoviranim
ženskim imenom
na roki
s sladkimi
besedami
kupujem ljubezen
z ognjem in mečem
sejem smrt

Pel bi
pa ne znam
peti
plesal bi
pa ne znam
plesati
igral bi se
pa nisem več
otrok
jokal bi
pa ne morem

Valovanje dveh zelenih
listov v distanci,
je bilo enako hoji v štric.
Hoja v štric,
pa je bila enaka dvema vzporednima žicama elektrike.
Vzporedni žici elektrike,
sta bili podobni letenju dveh raket v neskončnost
Letenje dveh raket v neskončnost,
je bilo podobno padanju dveh kaplic dežja.
Dve padajoči kapljici dežja,
pa sta bili podobni padanju NAJINEGA v kurac

Recesija, ti si meni ena znanka
iz moje denarnice vedno manj
papirja je, vedno več zato je klošarjev
o recesija ko bi bila vsaj tako mila
kakor je sedanja zima.

Vedno več skrbi po glavi se
mi množi a vedno manj je upanja da cel
ostanem. Oh milosti te prosim
saj si velika in vsemogočna vendar ne
vzemi mi tega euro tega papirja.

Pred rojstvom so pripravljeni načrti
ne spreminjaj jih v svoji pameti
odzivi, to so tvoji kažipoti,
a z njimi čas, ki ga ustvarja kri.

Mnogi zaprejo srce za zapahe
izkrivili so želje svojih stanj,
poslušajo le Ego svoj'ga uma,
a tam ni sočutja, še manj sanj.

tiktakanje ure
oddaljeno bobnenje
približajoča groza... napad!

polno ležečih poražencev-
nikoli ne vstanejo

mrtvo // nikoli

oddaljeno bobnenje
in nežen sneg se počasi spušča ...

Vsepovsod mi odmeva,
misel vse o njej zajema.
Napisano od mene tam, tu, tam

Še zlasti zanimiv ima pomen,
pomen, ljubezni biti vreden.
Ki pozna naj ga vsak, vsak jaz, ti, on.

Amanda, to je ime,
ime v meni ljubezni goreče.
Ki se je vnela, ki gori in bo gorela.

Mir in spokojnost, le sneg naletava 
Kakor da bi snežinke spregovorile,
z belino preoblekle, spremenile,
vse okoli sebe...

Posamezne ptice so zbegane,
Zmedene se iščejo med seboj,
košček strehe, topline, grižlaj,
nekaj kar jih bo obdržalo...

Pobožala me je mesečina....
Začutil sem jo kot lahkotno,
božajočo, nežno, skrivnostno
kakor da bi imela žametne oči,
privlačna, kliče k sebi,
vabi v svojo bližino.

Na trenutke starka,
drugačna, le sijaj lica...
Zemlja ji zakriva obraz,
kot da bi jo hotela skriti,
spreminjati videz, jo spremeniti,
tako kot človek spreminja obličje zemlje.

Občutki so moje priče,
da vera v srcu živi
v mislih poraja se nada
pomaga urediti skrbi.

Vest naj nam bo zakon
z njo prepoznam svojo laž,
iz resnice življenje povežem
spoznavam si čas in svoj jaz.

Povsod bolečina, smrt.
Povsod kri, nikjer miline.
Izginjajo barve, glasba
podira se svet.
vse stoji, stoji zaradi tebe.

Kdaj, kje, zakaj,
je to še mogoče?
vse ima slab priokus,
okus kot strup, bolečina

Ne razumem ljudi, dvoličnežev...
Medtem ko obsojajo nasilje,
prikimavajo pobojem, vojnam,
celo prizadetest igrajo, pa ne napravijo nič,

srce imajo kot kamen 

Pravijo, da gre le za samoobrambo,
v imenu pravičnosti uničujejo, pobijajo...

Moja misel je vesolje,
dobro vem koliko znam
toliko se lahko razširim,
obenem tudi rad kaj dam.

Tako si ravnovesje ustvarjam
v tišini dušnih res,
telo je končni del spoznanja
v njem je vse ljubezen, bes.

Padec z rdečega stola na nos,
odvzeta topla postelja,
zaplenjeno zaklonišče pod košatimi hrasti,
utapljanje v brezupu brez rokavčkov,
izgubljena nit do veselih občutkov.

KER SI KOCKA LEDU IN JAZ BREZ VŽIGALIC LJUBEZNI!

Srečo sem zastraševala z godrnjanjem,
v nizki start se je pripravila ob prvih znakih mojega brezupa,
šprintati pa je začela,
ko sem jo preklela,
prestrašeno se je skrila,
v zaklonišču treslo se je še veselje,
ob malce mojega smeha pa previdno sta se oba vrnila,
začela z običajnimi deli v prostovoljenem društvu za pomoč odvisnikom od ljubezni.

Na nebu le tvoje ime,           napisano z deviško krvjo mojega srca                            Srce krvavi in izdihuje,       bije še zadnje takte.                                                                               Nebo prežema tamačnost             zaprt je zastor izdajanja       Srce krvavi in izdihuje,         odbil je zaddnji takt.

Postavila se je na ogled...
Bila je kot boginja,
Njene kretnje, lepota,
telo kot izklesano,
brezhibno, resnično...

Lasje kot pšenično klasje,
obraz prelep, privlačen,
telo podoba idealnega,
vsak gib predvidljiv,
njen glas očarljiv...

Spet zaplesal bom s teboj,
snežni valček bo le tvoj,
me objela nežno boš,
čarobna bo ta noč.
Zunaj hladno, zima je,
sneg naletava čakam te,
v prsih čutim utrip srca,
nekdo, ki rad te ima...

Tako daleč je še....

Nekje visoko, daleč je....
Resnična, vendar je.
Zvezda, ki se nam bliža,
Nebesno telo, drobna pikica...
Svetla, njen sij pa se veča...
Maji so o njej zapisali...
Trikrat večja od zemlje.
Morda manjša, večja.
In prihaja nam naproti.
Ima svojo začrtano pot...