Natalie
je povila
sina
pravi
da je zdrav
in da pogreša
očeta

Vsi na ulice.
Sedet na tla,
glavo med kolena.
V obrambno pozo.
Mižat. Otrdet.

Skrčeni v pozo
prazarodka.
Čakat, da se
prebijemo.
Čakat na nič.

Kar nama je
poslej ostalo
je roza luna,
večno ogledalo.

Pogledam gor,
odsev v sledi.
Tvoj in moj
pregib mehak.
Pogledaš ti?
Objem prebledi.
In zadnji,
tihi ... v noč
korak.

Se pesem neskončna v jutro rodi.
Preplašna se včasih v neznano izgubi.
Karkoli prinaša ta upa svetloba,
s sabo odnaša strah neprepoznan.
Zato nam je dano od rojstva do groba,
da smisla utrinke lovimo vsak dan:

Kot da nisva si ničesar rekla.
Kot da so bile samo oči.
Kot da tisto, kar neslišno kliče
pod pogledi, malo manj boli ...
Kot da nisva že spoznala,
kot, da ni bilo že mnogokrat.
Res ne moreva svetlobe vzeti
iz prepadov. To bi rad?

pusti me pri miru
moj jaz
vsaj trenutek mi daj
naj se od tvojih
poteptanih temeljev
odmaknem

vzemi svoje
žičnate zapredke
ponorela bevskanja
histerične poganjke
okostenela ponavljanja
svoj večni prav
nepopustljivo zarjavelost

Česa se še lahko bojiš,
ko v senci sebe srečaš?
Nič več kot prej ne koprniš
in več ne plavaš, valoviš,
nič več ne presenečaš.

Koga zdaj iščejo oči,
ko so že posušene?
Ko zrklo sinje v temi
v požaru večnem izgori,
ko ni moči nobene?

Pod svojo reko kopljem
vlažno je blatno
tunel se podira
kopljem naprej

ne vidim več
rejše rijem, grizem
pod svojo vodo diham
druge me bodo utopile
odnesle s sabo
odložile na
neznani prod
ledeno oblazinjen

NAJ ZAŽIVI MOJE ŽIVLJENJE.
TUKAJ IN ZDAJ.

V MAJHNI SOBI
Z ZATEMNJENIMI OKNI
NAJ SE PRIŽGE LUČ. 

PRETEKLOST NAJ NAJDE
POT DO SEDANJOSTI
SEDANJOST NAJ ZAPOJE
MOLITEV PRIHODNOSTI.

Ko ura odbije polnoč
konec je besed
jelen se skrije v grmlje
noč je mrak v nič odet.

Stopam po beli poti,
kamenčkov nasutih, sivih,
dež pada postrani
in prvi sneg še ni zapadel
to bo dan sreče in veselja

Zimski čisti, redek hlad,
bel in svež kot svežina je stiha
med mano in svetom,
oddaljena bližina,
motrenje misli za zastor
brezzavestnosti
in strumna pesem liščka,

Ćutiti je bilo
da slovo bliža se
prazno je vse obstalo.
ko ni bilo veselja ne želje.

Na stare poti sem pristal
kjer sem v ljubezni sameval.
To bodo težki dnevi in noči
Saj izrekla si besede, ki jih nikoli si nisem želel slišati.

Čakala sem vso noč, da prideš.
Tesno k sebi me priviješ,
v temi mojo dlan poiščeš,
dih moj globoko vase vpiješ.

Luna, zvezde so sijale,
noč do jutra pripeljale...
TI, kot prva zarja vzideš,
čakala sem vso noč. Da prideš...

Ne išči me nocoj, ne boš me našel!
Ni me tam, kjer zate maj dehti.
Nisem med praprotjo in gozdnim mahom,
ne ob potki, kjer se sprehajaš ti.

Tam sem, kjer gozd je temen in globok,
tam sem, kjer samotno tihi potok teče.
V njem plava ribica in mosta ni...
Zato ne išči me, nocoj me ni....

Berem pismo
s strehe sveta
slišim obupane
klice
na pomoč
vidim val nasilja
uničujoč
človek stisnjen
ob zid
trepetajoč
in spodaj

Počutje se mi spreminja,
ampak še vedno si v meni.
Danes je nekaj narobe.
Nekaj je narobe v tebi.

Pogrešam tvoje vsakodnevne dotike,
saj jih je vedno manj.
Pogrešam tvojo pozornost.
to ni več kot iz sanj.

Iskal sem smiselnost življenja
v puščobnosti ljudi,
a spoznal nisem nikogar
le delo, strese in skrbi.

Razmišljam zdaj povsem drugače,
se ne ponujam kot otrok,
kdor se spontano me dotakne,
to naju je povezal Bog.

Polzenje dežnih kapljic po steklu, izlivajo se ena v drugo. Curek. V sobi samotni, temni, le lunin sij na mizi. Prazna je, le papir in pismo naslovljeno nate.

Pogrešam te! Želim te, kot vode, ko sem žejna, kličem te, kot ptica, ki maha s krili, ko se utaplja. Hotenje, sanje, hranijo moje prazno, lačno srce.

Omahnilo telo mu onemoglo,
oči hotele so da spregovorijo,
z rokami le še oprijel se vrat,
kdor koli, življenje imel je rad...

Utrujeno srce v bolezni je klonilo,
zastal mu dih je, odprete so oči,
morda želel pogledati le še v nebo,
mu duh odplaval, negibno zdaj telo...