Rišem podnebna območja
v katerih sem svoj čas živel
krivulje obal mi še znane
sem s toplim pogledom objel.

Ostale so črte spomina
življenja v njih zdaj ni več
so leta z njimi zbledela
le v meni je ostal čut žareč.

In zopet me nagovarja
notranjost, ki let ne pozna
zakaj se ne vrnem v področja
kjer svoj čas sem bil doma.

Poglej in videl boš,
da ni vse zlato, kar se sveti,
niti ne srebro.

Postani in slišal boš,
da vsak zvok nov ni angelov spev,
prej mrtvaški napev.

Postani, zadihaj in zaživi.
Videl boš vesolje neba,
slišal boš bitje srca,
ČUTIL boš vrtenje sveta,
in sebe tudi.
Vrteti se z njim.

Telo je le zame živelo
d jalo mi je moči
od samega začetka stvarstva
je dom vseh duševnih dni.

Kaj delam danes s telesom
mu pojem slavo, čast najmanj
iz njega hočem vse izvleči
kot drevesu za en list ni mar.

Kakor gumo raztegujem prožnost
uma, mišic in srca
polagam vanj vse svoje upe
naj mi ljubezen vso preda.

Vse skupaj vrži
med pomije!
me spomni
glas iz daljave
spotikala sem se
po starih
kamnitih stopnicah
do največjega
pujsa
in z užitkom opazovala
kako so moji

Lep je ta dan, KRIK!!

Od zjutraj do večera se mi občutki podijo
po vsem telesu in srcu najprej,
pritisk raste in pada,
ko se srečujem s problemi,
a vedno največji je do žene želja.
Nikoli ne veš kakšne mine ti nosi
razen tistih dveh vidnih tik pred očmi.
Tako hodimo moški in nič manj dekleta
kot hrabri vojščaki tik minskih poti.
V teh posebnih trenutkih pozabiš na leta
in na vse križe in strese tega sveta,
dokler je budno stražarsko mesto
vedi, da je v tebi potenca še  vedno doma.

Samotne misli, ko niti sam neveš,
skrenejo s poti mislim vsakodnevnim.
Ko ne želiš si več lepote, sreče in ljubezni,
čustva zdrsnejo na pod in pod zemljo.
V trenutku mesečine te postane sram strahu,
ki nenehno vrta v kotičku najmanjšega sledu.
Te samotne misli, za katere neveš zakaj,
utišaš z bolečino, trpljenjem in tišino.

Vsakodnevno večkrat jokaš, a le v sebi,
saj samotne misli so sramotne,
obdane z tihim dihom mračne zime,
ki vsakodnevno večkrat mine.

Kot sonce v mesečini si sijal,
ko ti na ramena sem uprla svoj nesrečni sij.
Kot ptica poletela sem,
ko vodil si mi pot med mnogimi pastmi.
A s poljubom, enim samim,
spremenjena moja  je usoda:
ne več moje sonce, ne ptica, ki vodi me,
s poljubom, enim samim,
zame si kot sveče plamen, ki v strasti se razvne.

Veter vonj veselo vrti,
sence sloneče s soncem cvetijo,
deviško dekle dišeče,
pod plastjo prosojne plavine,
poglede prekratke prostovoljno mi meče.

Na levi lovi lenoba me lastna,
v zaliv zlato zeleni me preganja,
hlastno hrepenenje po hladni vodi,
mi odganja hitenje, misli ter čas vztrajno kratijo.

Morje je mirno za čut mrtvilo, meja med mrkom in milino.

Gor? Dol?
Lahko nekje vmes?
Samo še bolj sem zablodu,
po tem dolgem sprehodu.

Sem? Tja?
Ali grem raje vmes?
Postal sem strah in zmeda,
tega nesmisla in balastnega reda.

Konec? Začetek?
Mogoče pa večna pozaba?
V temni belini nemirnno sedi,
zadnjo obsodbo mi nameni.

S tvojim telesom si šel skozi pekel in raj, sam ustvaril si posmrtni boš gaj. Plešeš na glasbo, ki jo sam igraš, v svoji si glavi prirejal svoj čas.

Ni ga ne pekla in raja,
pekel in raj sam si ustvariš!

Potoniti v oblake tvojih sanj,
visoko v zraku, v globini vodnati,
Plavati po robu obzorja,
sloneti in trobiti vsakdanjo pesem.

Deževne kaplje me
blatijo
večerne sape
pa mirijo
temna senca mi
sledi
samota moja me
miri
boleč spomin dušo
boli
lesk ljubih oči se
v temi gubi.

Opazila sem vas
vi samotni jezdeci
tega sodobnega sveta.

Samotni jezdite
skozi puščavo življenja,
morda naključno,
pa tudi zavestno.
Povsod vas je
polno,
v nedeljo se skrijete
med družine
v poceni restavraciji
ob supermarketu,
prebirate knjigo,
le kdo bi kuhal
le zase,
takole med ljudmi
je bolje,
pijete kavo,
sami zase.

Prišel bo čas brezvetrne tišine
nesreč naj ne bi toliko bilo
obstal bo vsak v svojem slogu
le korak mu bo vkovan v hudo.
Misel bo čustva nervozno iskala
čustva enaka hišnim fasadam,
ki bodo v koloritu navzven blestela
a znotraj samota, revnost in strah.
Kar zmrazi me čas in obstojnost teh let
v njih ne bo zmogel nihče topline
v notranjem ledu bodo fetusne želje
zaman čakále na dlan vedrine.
Ni ga človeka, ki ne sluti nov dan
do sedaj nam je vsak dan le noč vzela
odslej bo kapital odiral ljudi,
namesto noči bo duša trohnela.

Čeprav ni v meni židovske krvi
sem bil zadnjič proglašen za žida.
Pa ne zato, ker bi imel ukrivljen judovski nos
ali dolgo judovsko brado
ali črne, judovske kodre
ali zloglasni judovski znak, všit na desni rokav.
Ne, samo neki sodelavec me je opravljal
z besedami: "Eh, ta žid, rajši crkne,
kot da bi kdaj dal za pir!"

Čeprav ni v meni židovske krvi
sem bil zadnjič proglašen za žida.
Pa ne zato, ker bi imel ukrivljen judovski nos
ali dolgo judovsko brado
ali črne, judovske kodre
ali zloglasni judovski znak, všit na desni rokav.
Ne, samo neki sodelavec me je opravljal
z besedami: "Eh, ta žid, rajši crkne,
kot da bi kdaj dal za pir!"

"Piti ali ne piti, to je vprašanje;
ravna bolj žlahtno, kdor trpi, ko muči
nezaslišana ga treznost,
ali kdor prime za kozarec zoper
morje tegob in vse konča? Piti
se pravi pozabiti, s pozabo konec
je muk srca in tisočev zabodov,
ki grejo mesu: poračun, kot bil bi
pobožno zaželen.

Z vztrajnostjo goreče kakor vernik
sem prihajal k tebi v spovednico-šank

Moja prelepa krčmarica

Premolil tam ob pivu prenekatero uro
sem držeč v rokah časopis kakor molitvenik
a med prsti cigareti so drseli pobožno kakor molek
drug za drugim

Nič se ne kesam denarja
ki je šel v tvoj pušeljc