Med visokimi stenami ozkih ulic,
kamor dlan vetra ne seže,
me valovno zaletava dan
v jate ptic na nebu.

V zraku se še da čutiti
vonj po včasih,
med tem pa tvoja dlan preliva
potoke potencialnih prihodnosti
po tlakovcih večera

dovzetnost lastnih inu družbenih strahov vseh posameznih svetov
znotraj svoje vrste bitij ljudi, kričim da obstaja
živa deroča energija
obarvana skozi poslušanje čustev vseh
in se v pluralni dvojini sama razdaja
kot ena pozitivnost
ki pomeni življenje in željo po življenju
obstoju skozi časovno spremenljivko
znotraj neznanih dimenzij in okvirov
v katerih se dogajamo, ljubimo in minemo
in je razvejana v nepredstavljivost pojmov o obstoju
neprestano vpletena skozi posamezne bivanjske oči

Podaril sem ti svoje srce
rdeče čvrsto živo
vzela si ga in ga poljubila
ga pobožala
in spravila blizu svojega.

Minevali so dnevi in tedni
moje srce pa je počasi ugašalo
postajalo je sivo mehko utrujeno
pogledala si ga
se še zadnjič poigrala z njim
in ga vrgla proč.

Kako se najde tisto česar ni moč iskati pri nama? Ves ta strah, ki ga pijem, ko mislim nate. Si kot privid, vsa čarobna, lepa kot vedno, črna kot najlepši s soncem obsijan pomladni dan. Zame nedosegljiva, topla kot srce zemlje, vendar hladna, hladna kot zimski vihar. Še vedno sem, vendar sam v najinem objemu.

Ležim na modri postelji
privezana
in stisnjena v kot
kot kakšna nezaželjena podgana
borim se s prestrašenimi mislimi
medtem ko buljim v izolirano steno
pozabljena še od tistih ljudi
ki so me zadnji obiskali
kateri so mi dovolili da se jim smejem

Vidim te, pa ne vem...
Si to ti ?
Slišim glas...
Je tvoj ?
Berem tvoje sporočilo,
Si ga napisala ti ?
So to tvoje misli, želje ?
Včasih mislim da nekdo laže..
da si nekdo drug...
ti, računalnik ?

Nekje v daljavi,
daleč proč čaka.
Čaka jutrišnji dan,
mavrico po dežju,
prijeten sončni žarek,
toplo besedo, nasmeh...
pričakuje poslednji obisk,
potem bo odšla...

Za to, kar si,
ne rabiš delati kulis
iz najmodernejših klišejev.

Pretežke in pretemne so,
ti pa tako lepo žariš.

Nekaj se dogaja,
nekaj ždi
tam pod grmado
najvsakdajnejših stvari.

Prej nisem vedela za to,
a zdaj že nekaj časa čutim,
da se zbuja, da živi,
da prav potihoma renči,

Noč je padla na zemljo.Noč sveti na drevja, rože, živali, na kože. Noč, Noč, Noč!

Je padla na polje, na polje spominov,na polje lepote, na polje samote, na polje, ki je bilo, na polje, ki ga nikoli ne bo. Noč, Noč, Noč!

Pa te gledam,
ko me gledaš
in zardim,
ker te iz sanj
poznam še bolje
kot se sam.

Pa te gledam,
ko me gledaš
in zardiš,
ker si čisto malo
sanjal tudi ti.

Še meni eno porcijo
kipeče belega oblačka,
tistega, ki brezi mlado listje
podloži z vijoličnim satenom
in vso napetost burno spravi
v nekaj poznih luž,
iz katerih se posmeje sonce.

Svet bi moral biti mavrica
pa je prepoln rdeče

ki si jo zjutraj
razmažemo po licih
in pogumno odrinemo
v nov boj

za en sam
čisto majhen
a samo naš
košček mavrice.

Za dušo je telo področje
kot je zemlja za telo,
vse nosi žalost in dobrine,
rojeva se ljubezen, zlo.

Iščem moč in raziskujem
zakaj vrojen sem v vse to,
listam stare prašne bukve,
bledi listi vse vedo.

Kjer melodija
zaigra podoknico
sirenam
je glasba
vstala
iz potovalne
torbe
je klicala
krmarje
poslala veter
v jadra ladij

Besede nesmiselnene, plehke in prazne
veselje potvorjenih srečic kazijo
in do srží priti mi ne dopustijo.
Prekladam jih v zloge in verze porazne.

Brli njihov ogenj, duši se, ugaša,
toplota navidezna več ne tolaži,
rim polnih lepilo lovi me na laži.
V praznini molk. Beli hlad ne prizanaša.
Glej, spet sem zaman te v besedah iskala.

Pesem siničk poje drugemu slavospev, ki bogate je branže.

Zasloveli so po inteligentnem hlastanju pogače, zemlje rodovitne, in kače postale so duhovne vodje delovske plače, katerih zlomljena noga in roka oblači njihove usrane hlače.

Že takrat
(ko si bil prvič
pri meni)
je bila v predalu
sekira (a ti nisi
vedel in jaz nisem
nič rekla)

Odhajam v Pariz
z mislimi,
s šansoni
v poletnem večeru
z mislijo
na prijatelja tam daleč.
Odhajam v Pariz
s harmoniko
prešerno pojočo
slavčki prepevajo veselo
oh, kako bi dobro delo.