Napisal rad lepo pesem bi,
iskal kje moja zvezda zdaj žari,
morda želel bi videti nebeški raj,
ko prideš tja, več ni poti nazaj...

Občutiti želel ljubezni bi toplino,
pregnala mraz bi mi, to hladno zimo,
da zacvetele ponovno rože bi vabljive,
čeprav na kratko, čas njihov hitro mine...

Na dovoz temačne hiše
luna blazne sence riše
in plesniva je pristava,
v zraku zla meglica plava.

Vsa prosojna Silhueta,
s težkim plaščem v noč opleta,
ogledalo v roki bledi
sveti v lunini se sledi.

Zdi se mi da se spuščam,
spuščam po strmini v neznano...
Spuščam se mimo preteklosti.
Ta izgine, na prebliske vidim sedanjost.
Toda sedanjost mi je nedosegljiva,
vedno znova in znova je preteklost...
ostaja kot senca, senca, ki sveti naprej
pred očmi mi poplesuje, se z menoj igra.

Igra ob potovanju skozi čas, s svetlobo...
Na trenutke jo želim ujeti, pa vendar...
Slike iz preteklosti sivijo, se spreminjajo
ostajajo kot okostnjaki, sedanjost jih oblači,
nadene jim lepih oblačil, v vseh barvah,
vendar ostajajo skeleti nepredvidljivega,
jaz pa jih odrivam proč ter hitim,
hitim skozi moj čas kot lastni jaz...

Ledenih rož na oknu sem ugledal,
ko zjutraj v klet sem vstopil,
se dihom toplim sem jih lotil...,
da v kaplje, roso jih spreminjam,
ne rad teh hladnih se spominjam...

Pogled skrivnosten, veličasten mine,
kot igra, del narave, hladne zime,
če mraz jih podari, ustvarja, riše
izginjajo s toploto, se že topijo,
več ni jih, v nič se spremenijo...

Kako naj ljubim, če ne vem kako,
kako naj čutim, če ne vem kako,
poln vprašanj sem, odgovor ne najdem,
iščem jih pa čeprav vem, da teh nikoli ne najdem.

Imam oči
  a te ne vidim

Imam ušesa
  a te ne slišim

Imam jezik
  a te ne okušam

Imam nos
  a mi ne dišiš

Zazrem se v nebo;
Na nebu niti enega oblaka ni,
le sonce in prelepa modrina ga krasi. 
Zavedam se,
da je malo takih dni,
meni osebno ta pogled solzo na lice spusti.
Ne jokam ker bi trpela;
- jokam ker se zavedam kaj vse sem že doživela.

Netlog.
Facebook.
Mene iščeš?
Tam me ni.

Virtualno?
Realno?
Jočem znotraj.
Ker boli.

v ljubezni in vojni dovoljeno je vse,                          vojne sovražim,            ljubezni ne najdem.          ljubezen je vojna,           pogubna je vojna,               prva vojna, prva ljubezen.                                                                          zmaga le skrivnostna pot,       polna prepadov in skušnjav     vonj tvojih cvetlic vedno bo z menoj,                        četudi pozdravim več te ne.  

dejal je nikoli več grenkobe,                      bilo je je preveč                                        ločil je mesenost od sna,                            a v srcu do konca le ona.    

vendar grabiš ga za roko,                           čeprav umoril sem sebe                              pokopala ga na gospodov dan,                  naj počiva v miru ran.                                                                                                še enkrat več tavam po ulici,                     skozi mene vije se megla,                        pokrižam se zate Filip...                           moja duša, moj srce, moje ego

pišem pesmi že preveč let,                       pišem čustva, ki prepadno me ženejo    pišem bolečino, ker drugače ne znam      
pišem ljubezen, a ta me ne vrača

Slišiš Vila mojo pesem?
Veter nosi moje rime
daleč preko trav ravnine
rosna znova moja je ljubezen.

Samo ti tako si moja.
Jutro s tabo želja večna
igra dveh ki sta presrečna
gledam sonce - lica tvoja

Veter sem,
ki potujem naokoli,
vedno sem povsod,
a tebe še ni.

Ko piham,me obožujejo,
včasih so jezni name,
a vsi vedo,da čakam nate,
ko divjal bom najbolj.

Utihnilo skrivnostno šesestenje listja,
izginil čas kresnic čarobnih,
privlačnih barv jesen nas obdarila,
v hladu, jih zima nekam skrila...

Snežink nešteto je hotela da nasuje,
ko hrib in dol v belo obleče spet obuje,
da v belo odela, otrok razveselila,
bogato z  mrazom, s snegom manj je obdarila.

Ima ime
in ne samo ime
ima tudi priimek
je resničen
in občuti
zelo občuti
to kar vidi
to kar sliši
zelo občuti
globoka čustva

Prižigam svečke,
preden ena ugasne,
druga zagori.

Vem, spiš. A nič ne sanjaš.
Sem ti jaz sanje vzela?
Potiho sem odšla v noč.
Bila je mrzla, bela.

Od zgoraj vsak tvoj dih zaznam,
in vsak tvoj gib začutim.
Čeprav ne diham več s teboj,
te v vsakem vdihu slutim.

Prehitevam svoje sladke sanje
resnica mi jih poglobi,
s perutmi zaprhuta angel,
na mečih ženska mi sedi.

Prepustil sem se ljubkovanju
v objemu strasti njenih rok,
mi lice vso se pogreznilo,
v reži dveh drhtečih žog.

božični zvonovi mi
buuum bum buuum bum
tolčejo po duši

kako, če pa so to nedolžne sanje
z belo poročno obleko in
zlatimi kodri majhnih deklet?

porušen svet ne pomeni veliko
cel tudi ne p
omenijo samo spomini