Prebudilo me je nasmejano....
prijazno lepo sončno jutro,
s snegom prekrita pokrajina,
dobro počutje, zvonenje telefona.

Prebudil sem se v Novoletno jutro.
Prvi razgovor, lepe želje, povabilo,
tisto, kar tako blagodejno dene,
ko te preplavijo prijetni občutki...

Spreletavanje netopirjev.
Senca zvonika
prebada mesečev obraz.
Sova grleno skovikne,
obnemi.

Čisto tiho grem mimo.
Pok vejice pod blatnim škornjem.
Tu si, realnost.
Netopirček me s pajčevinasto
nežnostjo krila
poboža po obrazu.

Bele breze v belem polju
v beli mraz strmijo,
belo zgodbo v vejah belih
belo zadržijo.

Bela pušča z belim nebom
beli dih izmenja,
v belo večnost zamrzuje
beli ples življenja.

Moje življenje je božja ljubezen,
mi daje osnovo in smisel vsega
v meni poraja prav tisto bistvo,
ki hrani in živi Vsevišnjega.

Kdor bo iz sebe prišel do zaključka
zakaj je namenjen mu zemeljski čas,
ne bo šel v vojne, poslušno al' željno,
oblikoval si bo raje iz vesti svoj jaz.

Tistikrat je bilo mrzlo
kot že leta ne.
In snega do kolen.

Valim drva po bregu
in lovim sapo.

Obuta stopim v hišo
in dam na ogenj
eno bukovo poleno.

Stala je ob materi. ter jokala
Veš mami, nič nisi mi kupila...
Saj te imam rada, vendar ne morem.
Nimam s čim, saj veš otrok....
Kaj nisi videla, kaj vse imajo.
Mami se pripogne jo objame...
Le kruh sem kupila ter rozine...
Doma bova pekli pecivo.

Saj nič zato mami, nisem jezna,
le ko druge gledam mi je težko.
Pa saj vsega ne potrebujejo,
Nama bi lahko dali...
Počasi sta peš odšli iz trgovine,
v objem toplega doma kjer bo zadišalo,
kjer se bo peklo domače pecivo,
proč od tam kjer je vsega...
zadovoljni s tem kar imata.
skromni, vendar srečni...
praznično razpoloženi...

Iskal darilo sem primerno,
za rojstni dan, saj je vseeno,
da počastim, čestitam, zaželim,
spet mimo leto je še eno...

Morda kozmetika ji ugaja,
če kaj na licih ji nagaja,
parfum očara, je vabljiv,
vonj po rožah je mamljiv..

Odvrgel sem vile, lopato, vrvi
za menoj so ostali vsi žulji, skrbi
prerasel sem prag zaostalih vizij,
me ljubezen peljala je med ljudi.

Med njimi bilo je dekle mojih let
našla je mene, a jaz novi svet,
naučil se od nje sem kako se živi,
če ljubezen povežeš v rožasti plet.

Prekrile jaso so snežinke,
odele jo v pajčolan skrivnosten, končale ples so svoj lahkoten
opojnost snežno, lepoto zime..

Na mojo dlan lahkotno se spustila, 
kot da v solzo hladno se je spremenila,
želela je morda da vidi, me spozna,
da ples čaroben z vetrom svoj konča....

V gozdu sem srečala dež.
Šepetal mi je tvoje ime.
Pustila sem kapljam
polzeti po licih.

Samo včasih,
ko moja roka išče tvojo,
ko sam zaspim,
ko se sam prebujam,

ko v ogledalu vidim samo sebe,
ko sam pijem kavo,
ko zvoni telefon,

Ko naju odročna divjina objame
razpre se širina tvoj'ga srca,
čutim drhtečo lepoto siline
v njej se ves smisel življenja zazna.

Sprejemam vase tvoja hotenja
celôst mojega bitja se ti preda,
raj, samo raj se iz tega poraja,
milina in nežnost telo razcefra.

Stikajo se konice nog
vonj po snegu
vonj po kavi
tvoji prsti moje prsi
tišina z vzdihi
toplota s sivim
moj trebuh tvoj trebuh 

Puške na ramah,
solze v očeh,
igra kot šah,
smrt v dolgih dneh.

Zmaga črn, zmaga bel,
ubijamo se, kot da smo plevel.
Tanki, topovi,
podirajo se vsi mostovi.
Mostovi prijateljstva, sreče,
s kriki zavihtimo naše meče!